Ostržek 37

UMETNIKI SEZONE JOSIP STRITAR – 90. OBLETNICA SMRTI   Življenje Josip Stritar (Podsmreka pri Velikih Laščah,  6. 3. 1836–5. 11. 1923, Rogaška Slatina) je bil slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in prevajalec. Šolal se je sprva v Velikih Laščah, nato pa v Ljubljani, kjer se je vpisal tudi na gimnazijo. Bil je vzoren učenec, saj je bil vsa leta med najboljšimi in nagrajenimi dijaki, bil pa je tudi sošolec znamenite generacije vajevcev, med katerimi sta bila med drugimi Simon Jenko in Fran Erjavec, a v njihovo literarno glasilo Vaje ni pisal, saj se je medtem tesneje navezal na Frana Levstika. Šolanje je nadaljeval na Dunaju, kjer je študiral klasično filologijo.  Postal je intelektualno dejaven človek, ki je gojil željo po spoznavanju svetovne književnosti. Potoval je po Evropi, nato pa postal učitelj na dunajski gimanziji, kjer je ostal vse do upokojitve leta 1901. Poleg klasičnih jezikov je poučeval še nemščino, francoščino in lepopisje. Med 1. svetovno vojno in po njej je zaradi splošnega pomanjkanja močno opešal, odpovedal mu je vid in nazadnje je skoraj popolnoma oglušel. Januarja 1923 se je preselil v Rogaško Slatino, kjer je stanoval v vili Jakomir (današnjem Stritarjevem domu), prejemal narodno pokojnino in bil odlikovan z redom svetega Save III. stopnje. Leta 1919 je bil izvoljen za častnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (JAZU). Umrl je v Rogaški Slatini, pokopan pa je na ljubljanskem Navju.   Delo Josip Stritar se je preizkusil v vseh literarnih vrstah, zvrsteh in oblikah, saj se je ukvarjal s pesništvom, pripovedništvom, dramatiko, mladinsko književnostjo, satiro, slovstveno kritiko in esejistiko, zelo pomemben pa je bil tudi kot urednik in prevajalec. Stritarjevi slovstvenokritični in esejistični spisi so med najpomembnejšimi deli njegovega literarnega dela ter temelj njegovega zgodovinskega pomena. V slovenski zgodovinski spomin se je namreč vtisnil, ko je ponovno izdal Poezije dr. Franceta Prešerna in vanje zapisal znamenit uvod, esej »Prešernove Poezije«, v katerem je Stritar med prvimi Prešerna označil kot vrhunskega pesnika, njegovo poezijo pa kot visoko in primerljivo s svetovno .     Najbolj znano Stritarjevo pesniško delo so Dunajski soneti (1872), cikel 47 sonetov, v katerih je obravnaval družbene teme in izpovedal svoje ideale, ki so osebna svoboda, sovraštvo do nasilja in socialni humanizem. Njegovi pomembni prozni deli sta romana Zorin (1870), ki je pisan v pisemski obliki, ter Gospod Mirodolski (1876) z družinskim in družbenovzgojnim namenom. Njegov edini večji dramski tekst, razdeljen na pet dejanj, pa so Logarjevi, ljudska igra s petjem, uprizorjena leta 1899. Napisal je tudi nekaj mladinskih del, pesmi, povesti in dramske prizore, ki jih je zbral v zbirkah tedaj razširjene in priljubljene Mohorjeve družbe z naslovi Pod lipo, Jagode, Zimski večeri in Lešniki. (Vir: Wikipedija)