Ostržek 37

RAVNATELJEVA KOLUMNA     Dušan Merc, pisatelj in ravnatelj OŠ Prule, Ljubljana  (Foto: Ljubo Vukelič)   RAVNATELJEVA KOŠARA   Pravijo, da se mnogi zatekajo v slonokoščeni stolp literature. To je poseben kraj, kamor ne more vsakdo za njimi. Je tudi nevaren kraj, ker njegovim prebivalcem grozi osamitev, ker zaprti v njem niso dovolj senzibilni za svet okoli sebe, ker v tem stolpu postanejo kruti in neusmiljeni, da ne vidijo več prave slike sveta in trpečih ljudi. Lahko pa je slonokoščeni stolp samo azil in točka vzvišenosti, kjer se lahko posameznik posveti samo sebi, kjer prepove vstop svetu in ljudem okoli sebe, ker sveta ne prenaša več in v njem ne more bivati. Kdor se zapre v slonokoščeni stolp ali je v njem vzgojen, tvega izolacijo, odtujitev, odmik od realnosti. Ali je to zaželeno ali dobro ali slabo, ni vredno razpravljati. Včasih je pot v ta stolp nujnost. In pogosto lepota, ki naj bi bila v njem opojna in neskončna, lahko tudi lepota v trpljenju, mogoče ne služi nikomur. Ali pa? Se ne ve in se ne da dokončno odločiti.   Kam se zateče otrok, ko se hoče odtujiti, ko ne prenese več sveta okoli sebe, je razkrito v na videz preprosti zgodbi Bena Zupančiča Deček Jarbol. Zgodba ima v vseh svojih pomenih simbolno izpeljavo rešitve pred tesnobo, strahom pred realnostjo, ki jo doživlja in jo kreira vsak otrok. Iz bega dečka Jarbola pred kruto realnostjo, pred njegovimi predstavami o svetu, nastane nov svet, samo njegov svet, ki ustvarja novo resničnost. V tem je vsak otrok unikaten in vendar tudi enak vsem ostalim. Njegova bodočnost je tisto, kar bo nastalo v njegovem življenju.   Že prvi stavek: »Barka je bila stara ko zemlja ali še starejša. Kadarkoli se je morje poigralo z njo, se je zdelo, da ne bo učakala srečnega konca,« nas skrivaj, ne da bi opazili, postavi v biblični čas. Mogoče na tiho, ne da bi hotel avtor zavajati, na Noetovo barko? In naslednji stavek? »Tudi kapitan je bil star ko zemlja …« Mogoče pa nam avtor sporoča, da je kapitan te ladje bog? In ta bog ni kar tako, ponoči modruje, poseda na zvitku vrvi in modruje sam s seboj … no, zelo simpatičen bog, pravzaprav pravi bog.   In naprej? Kako je s tem svetom na barki? Dostikrat je divjal vihar, vrvi na jarbolu so žvižgale in morje je pljuskalo čez krov. Res, lep opis našega sveta – nič pravljičnega, sama dejstva. Vendar se vrnimo k otroku na tej barki. To je majhen deček, igra na orglice, vsi na barki so večji od njega. Posebno se boji kuharja, ki ima na desnici naslikanega morskega volka, ki z velikim tekom požira ljubko ribjo deklico. In deklica ima velike plave oči in bridko joka. V tem trenutku lahko pomislimo, da se deček moti, ker je zaljubljen v morsko deklico. Dečkova zmota je mogoče v tem, da ne uvidi, da se deklica lahko rojeva, prihaja na ta svet iz žrela morskega volka in ne odhaja z njega. In mogoče smo zopet v neki biblični zgodbi.   No, nadaljevanje je zanimivo. Kuhar sovraži dečka zaradi njegovega igranja na orglice (in mogoče zaradi mnogih drugih stvari, mogoče tudi zato, ker je otrok zaljubljen v podobo morske deklice na njegovi desnici …). In med igranjem na orglice je deček tako zatopljen v svojo glasbo, da nikoli ne opazi kuharja, ki se mu približuje … Mogoče nas Beno Zupančič napeljuje na neko drugo zgodbo o antičnih pevcih? Zlobni kuhar ga v njegovi zatopljenosti pogosto lahko vrže v morje. Deček raste tako počasi, da ni upanja, da bi kdaj postal tako močan, da bi premagal kuharja.   Zlobnemu kuharju tudi sam kapitan ni kos, kar nas napelje na misel, da se na barki stalno odvija boj med dobrim in zlim. In tudi v tem segmentu zgodbe je kapitan pravi bog. Ne pokori zlobnega kuharja, pač pa dečku samo modro svetuje: »Kadar ti ni dobro na krovu, se umakni na jarbol. Z jarbola je svet videti veliko lepši.«   Svet nikoli ne bo lep, je pa videti lepši, pravi kapitan, ki je v resnici bog. S tem se distancira od tega, da bi moral karkoli narediti, lahko pa svetuje. Od tega božanskega nasveta naprej  deček igra orglice samo še v košu na jarbolu. Beno Zupančič potem opiše pravljični svet tam zgoraj. Ta svet je lep tudi takrat, ko se barka zaziblje, saj se deček lahko vidi globoko spodaj na morski gladini in si pomaha … z jarbola so tudi vsi ljudje tam spodaj videti manjši, celo njihove progaste mornarske majice so podobne čudnim morskim rožam. Iz košare je kuhar videti klavrn in nič kaj nevaren. Zlobni kuhar in neodločni kapitan sta razlog za trajen beg dečka v košaro na jarbolu.   Konec zgodbe je seveda čudovit: deček je ustvaril nov svet, novo resničnost, saj je začelo deblo, iz katerega je bil narejen jarbol, zeleneti. Drevo je pognalo korenine, nastal je otok in mornarji, skupaj s kapitanom in kuharjem, so slišali tudi orglice. Iz dečkovega sveta se hkrati in v istem rešilnem čolnu odseli dobro, kapitan, ter mračno in slabo, kuhar.   Svet je z dečkom ustvarjen na novo. Nov otok, novo življenje nastane iz strahu, iz potrebe po begu, iz glasbe, ki si jo igra otrok, iz otroške tesnobe itd.   In kako se konča ravnateljeva zgodba? V svoji šoli se ne more zateči v slonokoščeni stolp, lahko pa se zapre v pisarno in se povzpne v košaro na vrhu jarbola in mogoče tam sreča katerega od otrok, ki jim je v šoli težko tako kakor njemu. Tudi ravnatelj se boji mogočnega kuharja in boji se, da bi se zaljubil v deklico, ki je naslikana na kuharjevi desnici. Skoraj očitno je, da je dobri kapitan že zapustil ladjo. Za kuharja pa nismo prepričani.