Ostržek 35

 RAVNATELJEVa kolumna   Dušan Merc, pisatelj in ravnatelj OŠ Prule, Ljubljana (Foto: Ljubo Vukelič) Ravnatelj na počitnicah – SKRIVNOST UČENČEVEGA POGLEDA     Ravnateljev dopust je zaslužen, tudi on gre na počitnice. Šolo zapusti kakor kapitan ladje zadnji, ko ni nikogar več, ne otrok ne učiteljic. Šola je brez otrok samotna in tiha. V resnici šola brez otrok tudi zanj nima smisla.   Na morju, na plaži ali na cesti se spremni v starejšega gospoda, ki mu ni mar otrok. Zdi se celo, da mu gredo na živce, da ga motijo, ko bere časopis, ker kričijo in se lovijo povsod okoli njega. Tiho in s sitnobo v sebi prenaša njihovo kričanje in prerivanje, njihovo tečnarjenje staršem. Prikrito opazuje njihov odnos do staršev, njihovo igro. Graja jih sam pri sebi in se sprašuje, kam gre ta svet, ker nikjer ni miru pred njimi.   Verjetno je za šolarja in njegove starše na meji verjetnega to, da ravnatelj prepozna otroka, učenca šole, kjerkoli se srečata, v šoli pa ga niti ne opazi. In neverjetno je, da prepozna prav vsakega od otrok. Celo starše prepozna, pa naj bodo v kopalkah ali v lahnih poletnih cunjicah. Običajno vljudnostno opravi razgovor s starši, otroku oziroma učencu pa komaj nameni pogled, in gre naprej. Nič ne bomo prijazni, nič ne bomo tovariški, si reče.   Skrivnost medsebojne prepoznave med otrokom in ravnateljem je v pogledu otroka, ki zagleda svojega ravnatelja sredi plaže, na ulici obmorskega mesta ali nekje v hribih, daleč od šole. Ravnatelj prepozna otroka po njegovem pogledu nanj. Otrok se sprašuje, je ali ni to naš ravnatelj. Ravnatelj v otrokovih očeh vidi začudenje, malo strahu in malo zadovoljstva. Ravnatelj je tukaj, kjer se ga res ne pričakuje in se ne pomisli nanj. In to vprašanje je v očeh tako jasno, da se ravnatelj lahko odzove.   V resnici ravnatelj začuti prijetno povezanost z otrokom. Nehote prepozna v sebi ta občutek. In ravnatelj tisti dan dopusta ne prenaša več tako težko kričanja, prerivanja in tekanja otrok na plaži, po hotelu ali v gorski koči.