Ostržek 40

RAVNATELJEVA KOLUMNA       Dušan Merc, pisatelj in ravnatelj OŠ Prule, Ljubljana  (Foto: Ljubo Vukelič)     BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA     Kot ravnatelj Osnovne šole Prule sem lahko ponosen na mnoge, ki so učili na tej šoli. Tokrat je v središču veliki slovenski pisatelj – Tone Seliškar. Tone Seliškar je na Osnovni šoli Prule sedemnajst let učil ročna dela. Bil je pesnik in pisatelj. Seveda so ga kot intelektualca in socialistično orientiranega učitelja zaposlili kot učitelja ročnih del. Verjetno niso mogli razumeti, da vsak predmet nosi v sebi ideološki naboj, če to hočemo ali ne. Poleg tega so ročna dela ravno tista dela, ki so najbližje prav proletariatu, če se ne motim.   Seliškar je v razred menda najraje vstopal neposredno s pločnika, saj je imel skoraj zasebni vhod v podpritličje šole, kjer je bila učilnica za ročna dela. V učiteljsko posvetovalnico, kot se je reklo zbornici, tako verjetno ni veliko hodil. Seveda je bil kakor Angela Vode, ki je bila nekaj let hkrati z njim tudi učiteljica na Osnovni šoli Prule, skrbno nadzorovan. Ali ju je nadzoroval neposredno ravnatelj ali morda kateri od drugih članov kolektiva, arhivi ne poročajo. Kakor do današnjih dni je možno tudi to (sam kot ravnatelj težko nadziram samega sebe, kaj bi se mučil še z drugimi …).   Ne vemo natančno, zagotovo pa lahko slutimo, da je imel Seliškar verjetno kar nekaj tihe zaslombe pri takratnem ravnatelju II. Državne deške šole na Prulah Juliju Slapšaku, ki je bil tudi sam uspešen mladinski pisatelj in tudi – med drugim – velik borec proti alkoholizmu v družinah, velik vzgojitelj, čebelar in učitelj, ki je v Trzinu sprejel Simona Gregorčiča, ko je ta zadnjič obiskal Gorenjsko ... Vsaj stanovsko bi moralo biti tako.   Kot naslednik ne prav številčne četice ravnateljev sem leta 1985 prišel na šolo, ki je leto poprej pripravila posebno spominsko razstavo o Tonetu Seliškarju, pisatelju. Nenavadno veliko je bilo razstavljenega rokopisnega gradiva, na šoli pa so se ohranila celo očala Toneta Seliškarja. Spomnim se njegove zelo lepe in enakomerne pisave – vse sem potem lepo zapakiral in oddal v rokopisni oddelek NUK …   Seliškarjeva Bratovščina Sinjega galeba je bila izdana leta 1936. Dogaja se na nekem verjetno izmišljenem otoku, revnem in zapuščenem, kamnitem in žalostnem, v Jadranskem morju, v vaški skupnosti, ki trpi zaradi socialnih krivic okolja in zaradi nesloge ribičev, ki ne razumejo zadružništva ali korporativnosti … (če se spomnimo Moby-Dicka Hermana Melvilla – na otoku so ribiške družine lastnice kitolovke, vsaka družina po eno rebro …). Dogaja se tudi v Splitu, na morju nekje pod Biokovim, blizu Visa … jasne so aluzije na Modro špiljo pod Biokovim. Tamkajšnje zaostalosti ne more premagati niti Ivov oče, ki se iz daljnega sveta (iz Brazilije in ne iz Sovjetske zveze!) vrne z idejo o ribiškem zadružništvu … in ne uspe.   Mogoče smo pozabili: leta 1936 Slovenci nismo imeli svojega dostopa do morja, naše skupno morje je bilo od Reke, ki je bila pod Italijo, in Krka navzdol, tako da Tone Seliškar ni mogel pisati o kakšnih slovenskih fantalinih, ki bi bili tako pogumni in širokopotezni, da bi … Vsekakor pa je bil ob Aškercu eden prvih, poleg ljudske Lepe Vide (in njenih predelav, tudi Jurčičeve in Prešernove, za Kettejevimi soneti …), ki je govoril o morju kakor o svojem literarnem okolju. Če bi se ozrli po tej tematski vsebini in se spraševali o morju v slovenski literaturi, bi morali za mladinsko definirati vsaj Slavka Pregla in za »odrasle« Mateta Dolenca.   Za slovensko starejšo prozo je vedno eno samo veliko vprašanje: kdaj ste jo nazadnje brali? Kdaj ste nazadnje brali Pod svobodnim soncem ali Desetega brata? Blasfemično rečeno: slovenska proza do konca sedemdesetih let je v resnici samo branje za maturo in za bralno značko … Kdaj ste brali Cvet in sad, kdaj Zorina, kdaj Požganico? Kdaj ste brali Bratovščino sinjega galeba ali ste morda raje gledali ekranizacijo te mladinske  pustolovske  slovenske povesti?   Če smo pri njeni ekranizaciji, ki je še danes kar velik in lep projekt slovenske televizije, se pač moramo ozreti po najvišjem, kar je bilo v zadnjem času gusarskega in piratskega (pa ne v smislu kraje avtorskih pravic) na ekranih: po Piratih s Karibov. Ne bomo primerjali tehnike, bilo bi krivično in neokusno. No, namesto razsvetljenske duhovitosti glavnega gusarja, njegove samozavesti in spretnosti, ki ne izvira samo iz kolonialne nadvlade angleške kraljice, ki se je maščevala Španiji zaradi poraza v pomembni pomorski bitki in ki je angažirala gusarje, da so uničevali špansko nadvlado in njeno mornarico (oh, kako podobno današnji politiki velikih sil), v Bratovščini Sinjega galeba nastopa ideja o zadružništvu, proletariatu in uporu zoper revščino. Pirati v  Bratovščini (če niso to fantalini sami) so neki obrobni liki, glavni je neki Lorenco, morilec, ki mu niti obraza ne vidimo … Skupno pa je temeljno: gre za temno poželenje, za ladjo, ki je vredna zločina, enkrat jo imajo pozitivci, drugič jo imajo gusarji, ki so tudi mednarodna tolpa tihotapcev. Gre za osebni pogum, za voditeljstvo glavnega junaka Iva, za velika naključja in veliko ljubezen, za objokovanje živih, ki naj bi jih pogoltnilo morje. Gre za veliko in naivno in platonično ljubezen Mileve do Iva. Povest poveličuje ročno delo in poštenost – kako slovensko in kako trpeče.   Drug primer, ki ga zaradi slabe zadnje ekranizacije ne bomo omenjali kot filmskega, je literarni. Prav tako kot naša povest je stvar časti, poštenosti ter srečnega ali posebnega naključja: Grof Monte Cristo Alexandra Dumasa, očeta. Reven mladenič iz Marseilla, ki je žrtev spletke, na skrivnostnem otoku po začetni zli usodi postane srečen in pošten lastnik velikanskega zaklada, s pomočjo katerega maščuje krivico. Kmalu po začetnih dogodkih na otoku If  lahko začne izkoriščati zaklad z nekega drugega otoka blizu Korzike … Ljubezen je v slovenski različici povsem čista in nedolžna, pri Monte Cristu pa so ljubezenske zgodbe bolj zapletene, čeprav na koncu zmagajo čistost, plemenitost in zvestoba. Mileva v Bratovščini premore le nekaj suhih stavkov o bolečini, nekaj opisov nedolžnih in skritih pogledov, nekaj strahu, ljubezni, za druge fante iz druščine pa je nedotakljiva. Ne premore spletke, zapeljivca in drugih pasti, ki bi sodile k pustolovski povesti. Sumimo lahko, da Iva kot odličnega mladega kapitana, kot rojenega vodjo na koncu čaka arhaična nagrada: nedolžnost device Mileve ter zvesto srce in delovna ročica za vse, kar je za skupnost naredil in pretrpel zaradi greha svojega očeta. Zelo slovensko, bi rekel.   No, od razsvetljenske ideje francoske revolucije in razsvetljenskega imperializma Francozov in Angležev v literaturi se moramo vrniti k ideji socialističnega realizma, ki je bila v času nastanka Bratovščine zagotovo ideja levo usmerjenih intelektualcev, ki jo v povesti avtor tudi zelo neposredno zagovarja. Res pa je, da so v povesti tudi prav pogosto lepi opisi morja, otokov. Idilika, ki se kot kozerija ponavlja v zgodbah učiteljic, ko pridejo s počitnic na Jadranu (»Oh, kako smo se lepo imeli … pa sonce, pa morje, pa …«). Seve, pri njih manjka tisto, kar v romanu je: razsežnost in moč morja, usodnost srečanja z njim … V Bratovščini slikarski idiliki kruto nasprotuje samo življenje ribiškega proletariata. In kot posebna zanimivost v Bratovščini: pomorska oblast Kraljevine Jugoslavije je opisana kot zelo korektna, pozitivna, na strani pravice, pooseblja pa jo starševska in širokosrčna podoba oficirja, ki otroške gusarje razume in spoštuje njihov pogum. V zgodbo je vključena tudi topnjača kraljeve mornarice (kot kraljeva pa ni omenjena), ki kar dvakrat kot čuvarka morja in pravičnosti poseže v dogajanje in obakrat reši malo mlado druščino pod Ivovim poveljstvom. In da ne bo pomote, tudi Ivo je pravi vodja: vse zagate reši učinkovito in spretno, pri čemer ga kot izredno pozitivnega prepoznavajo vsi po vrsti. Kot otrok ali morda mladenič postaja legenda. Kaj vemo, mogoče se je potem, v zrelih moških letih spridil, kot se rado zgodi.   V Bratovščini je nadpovprečno pomembna vloga naključij, tako da se ne moremo ogniti pomislekov, da taki postopki literaturo med bralstvom zelo popularizirajo, jo pa hkrati delajo manj vredno – od Heliodorjevih Etiopskih zgodb prek Zaljubljenega Orlanda in Angelik vseh časov in vseh vrst, pa tudi do Blažeta in Nežice v nedeljski šoli in vse do današnjih dni. Takšna literatura je bralsko zelo uspešna, ker je polna srečnih prepoznav, presenečenj, nesrečnih in srečnih sorodstvenih naključij, v preteklosti povezanih in razvezanih usod, objokovanj in nenavadnih rešitev … Ekranizacijo tega lahko spremljamo v španskih nadaljevankah, gre za enako shemo, kodo. Ker pa smo pri Seliškarju znotraj socialističnega realizma, so proizvajalna sredstva v lasti delovnega ljudstva najpomembnejša. In res, s tega stališča je v Bratovščini personificirana naključna usoda ladje Meteor, motornega dvojambornika, ki menjuje svoje lastnike kot v pravi revoluciji in restavraciji, do katerega se po pravični usodi in pravičnih naključjih na koncu dokopljejo člani Bratovščine in ki na koncu postane pravi Sinji galeb. No, tudi ta se mogoče postara v nekega drugega Galeba, ki je bil v osnovi predelana italijanska ladja za prevoz južnega sadja, potem pa je po pustolovski usodi, kakor se spodobi za ladjo, postal simbol neuvrščenosti na vseh morjih sveta … Pri mnogih literarnih delih z naključji in pustolovščino kot zunanjim okvirjem gre za velika literarna dela, ki pa so seveda klasika. Omenimo samo Voltairovega Kandida, ki se s svojo izvoljenko ločeno klati po vseh morjih ... brez pravičnosti in sentimenta, brez vsega, le s posmehom do pravičnega in urejenega sveta.   Svojemu pisatelju Tonetu Seliškarju lahko, seveda po šolsko, pripišemo veliko idejo, ki je bila takrat živa (in se zdaj zopet prebuja) in ki jo je zelo jasno razkrival; tendenco, ki bi morala biti, če bi kandidiral za veliko literaturo, povsem skrita in nevidna, ne zoprno didaktična – socialna pravičnost, zadružništvo in tovarištvo. Zato bi lahko bila pustolovščina pravzaprav odlika zgodbe. Pa ni, ko pa na koncu vse lepo zapre v eno samo školjko, v srečo poštenih in delavnih, v srečo ribiškega proletariata. Osebna sreča in poplačana krivda, svet je v svojih tirnicah, vse je v redu in prav. Posebni trivialnosti v Bratovščini bi zato drugače lahko grdo rekli tudi socialistični realizem, če bi ne bilo toliko srečnih in nesrečnih naključij. In kot je pri vseh literarnih delih: so koktajl slogov in tem in časa, v katerem so nastala. Razlikujejo se samo po načinu in po tem, katera osnova v njih prevladuje. V šolah pri Seliškarju seveda poudarjajo socialno pravičnost, tovarištvo, pogum brez dvoma, celo usodno pravičnost, saj Ivo uresniči in poravna krivico svojega očeta itd. Kaj nam preostane? Potrebno je zanikati in obenem potrjevati obstoj mladinske književnosti. Vsekakor bi bila boljša drugačna delitev, pa vendar. Če se ozremo po slovenski književnosti, je še vedno mladinska in bo takšna tudi ostala, še vedno gre za Beli in črni dan.   Sicer pa sem lahko kot ravnatelj Osnovne šole Prule in slovenski pisatelj kar zavisten: po Bratovščini Sinjega galeba so posneli mladinski film, napisana je dobro in dinamično, za povrh pa je prevedena v 10 tujih jezikov. Gre za uspešno literaturo, ki so jo brali in jo še berejo. In zakaj ne bi bila prav takšna, kakršna je? Kar lep dodatek k prulski šoli, mar ne? Tam je namreč nastala.