Ostržek 47

UMETNIKI SEZONE   SIMON GREGORČIČ – 170. OBLETNICA ROJSTVA slovenski pesnik in duhovnik, (15. oktober 1844, Vrsno - 24. november 1906, Gorica)     ŽIVLJENJE Simon Gregorčič se je rodil 15. oktobra 1844 v vasi Vrsno pri Kobaridu kot drugi sin malemu kmetu Jerneju in materi Katarini (rojeni Gaberšček) po domače 'Pri Pomolčevih'. Imel je še sedem bratov in sester. Njegovo šolanje se je začelo leta 1851 na enorazrednici na Libušnjah in se nadaljevalo od 1852 do 1855 na goriški normalki. Z enajstimi leti je jeseni 1855 prestopil na goriško gimnazijo; po začetnih neuspehih je postal odličen dijak; posebno so ga pritegovali klasični jeziki; gimnazijo je zaključil z odlično maturo 1864. Ob koncu gimnazijskega študija je dosegel prvi pomembnejši pesniški uspeh. Po maturi se je s težavo odločil za duhovniški poklic; v bogoslovnem semenišču v Gorici je študiral od 1864 do 1868. Od septembra jeseni 1868 do spomladi 1873 je bil bolehni Gregorčič za kaplana v Kobaridu, v bližini rojstnega kraja in med prijatelji. Predstojnik Andrej Jekše mu je bil zelo naklonjen; olajšal mu je marsikatero poklicno breme. Mladi kaplan se je s poklicnim in narodnovzgojnim delom, ki ga je opravljal v kobariški čitalnici, s prijateljem Ignacijem Gruntarjem sta jo ustanovila 1871, zelo priljubil ljudem. Tam je spoznal tudi Josipa Stritarja. V domačem okolju, kjer si je tudi med veljaki pridobil prijateljev, se je Gregorčič dobro počutil, dokler se njegovi mladi prijatelji niso razšli po službenih mestih. Leta 1872 je v Kobarid prišla za učiteljico Dragojila Milek. Med njo in pesnikom je vzklila ljubezen. Bila je njegova sorodna duša: prav tako je pesnila (pod psevdonimom Črnogorka), bila je tajnica čitalnice, vodila je ženski pevski zbor in skupaj z njim skrbela za kulturni razvoj vasi. Zaradi nje je moral pesnik že nasledjo pomlad iz Kobarida. Premestili so ga v Rihenberk, današnji Branik. Doživetje ljubezni in vezanosti Gregorčiču sicer ni omajalo njegovega krščanstva, močno pa je spremenilo vsebino njegove izpovedi v pesmi. V Rihenberku je bil Gregorčič za kaplana od maja 1873 do konca novembra 1881. Novo službeno mesto je bilo težavnejše kot v Kobaridu, toda bilo je med najboljšimi v škofiji; bilo je v bližini goriških prijateljev. Vipavsko naravo z ljudmi je novi kaplan vzljubil in se tudi sam priljubil ljudem. Kljub napornejši službi bi lahko udobneje živel, kot je dotlej, vendar ni mogel pozabiti Kobarida, pojavili pa so se tudi nesporazumi s predstojnikom, župnikom Brezavščkom. Zato je razmišljal o spremembi službe in poklica, pri čemer so ga podpirali tudi prijatelji. Jeseni 1877 se je skrivaj vpisal na dunajsko univerzo; leta 1878 ga je nadškof pohvalil za dotedanje poklicno delo, kar mu je dvignilo delovno moralo, in jeseni 1878 se je pesnik odločil, da bo vztrajal v dotedanjem poklicu. Vendar je delo vedno težje opravljal; tudi bolezen se je vedno pogosteje oglašala. Konec 1881 je zato nastopil začasni pokoj. Leta 1882 je Gregorčič prišel za vikarja na Gradišče pri Prvačini in izdal Prvi zvezek Poezij. Tu je doživel najtežje dni. Kljub bolehnosti in drugim nevšečnostim je opravljal vikarsko službo do 1887. To leto je prosil za upokojitev. Medtem si je kupil posestvo in sezidal hišo, v katero se je preselil, da bi živel kot zasebni duhovnik in kmet – poet. Leta 1888 je izdal Drugi zvezek Poezij. Toda tudi pričakovanje, da bo v svoji hiši uspešno opravljal delo pesnika in javnega delavca, ga je varalo. Ker mu niso priznali nobene pokojnine, bi živel v veliki stistki, če ga ne bi podpirali prijatelji duhovniki. Da bi si uredil pokojnino, je v letih od 1897 do 1899 znova prevzel gradiški vikariat. Leta 1902 je izdal še Tretji zvezek Poezij . Zadnja leta svojega življenja je Simon Gregorčič preživel v Gorici, kamor se je preselil, ko je 1903 prodal svoje posestvo. V Gorici je posebno skrbel za Šolski dom, ki je slovensko mladino reševal pred potujčevanjem; njemu v korist je izdal Joba; tej ustanovi je tudi zapustil svoje skromno premoženje. Umrl je 24. novembra 1906 zaradi pljučnice in kapi. Četrti zvezek Poezij pa je izšel po njegovi smrti leta 1908.   DELO Poezije I (1882) Poezije II (1888) Poezije III (1902) Poezije IV (1908) - izdana po njegovi smrti (uredil: Ksaver Meško) Zbrano delo I-IV (1947-1951)   Več: http://sl.wikipedia.org/wiki/Simon_Gregor%C4%8Di%C4%8D                         FRANC KSAVER MEŠKO slovenski rimskokatoliški duhovnik in pisatelj (28. oktober 1874, Gornji Ključarovci, Avstro-Ogrska - 11. januar 1964, Slovenj Gradec, Jugoslavija)     ŽIVLJENJE Ksaver Meško je študiral bogoslovje in bil posvečen v mašnika 19. julija 1898 v Celovcu. Postal je kaplan in župnik v različnih krajih na Koroškem. Kot kaplan je služboval v Škocjanu v Podjuni, v Žabnicah in od tam na Svetih Višarjah, kot provizor v Knezovi, Grebinjskem Kloštru in pri Št. Danijelu nad Prevaljami. Tam je postal župnik, od tam se je preselil v župnijo Marija na Zilji, kot begunec po prvi svetovni vojni je bil na Brezjah; za eno leto je šel nato za administratorja na Tinje. Leta 1921 pa se je naselil pri Sv. Roku na Selah, kjer je živel vse do druge svetovne vojne. Po končani drugi svetovni vojni se je zopet naselil na Selah. Od 26. aprila 1941 do 15. junija 1945 je bil Meško znova begunec v Bosni in na Hrvaški, nato pa prebival v Stični. Zaradi narodne zavednosti so ga preganjale že avstro-ogrske, med II. svetovno vojno pa tudi nemške okupacijske oblasti. V noči od sobote na nedeljo, 11. januarja 1964, je Meško v slovenjgraški bolnici umrl za gangreno in trombozo. Ksaver Meško je v svoji oporoki izrazil željo, da naj ga pokopljejo v njegovi župniji na Selah.   DELO Meško je pisal pesmi, povesti, romane, novele, črtice, drame in mladinske pripovedi. V njegovem delu prevladuje katoliška miselnost z močnimi narodno prebudnimi poudarki. Slogovno je nanj vplival Cankar.   Pripovedna: Kam plovemo, Tiskovna zadruga, Ljubljana, 1927, Na Poljani, Slovenska Matica, Ljubljana, 1907, Ob tihih večerih, I. Kleinmayr & F. Bamberg, Ljubljana, 1904, Mir božji, I. Kleinmayr & F. Bamberg, Ljubljana, 1906.   Drama: Mati, Katoliška bukvarna, Ljubljana, 1914, (COBISS).   Mladinska: Mladim srcem, šest zvezkov, Družba sv. Mohorja / Mohorjeva družba, Celje / Prevalje / Celovec, 1911, 1914, 1922, 1940, 1951, 1964. Legende o sv. Frančišku, Mohorjeva družba, Celje 1975. Objavljeno prvič v Dom in svet 1917 in 1919; nato Družba sv. Mohorja, Gorica 1927; naslednje leto Maribor 1928.   Izbrano delo Izbrano delo, Mohorjeva družba, Celje 1954-1960.    (Vir: Wikipedija)