Ostržek 46

USTVARJALNICA   V ZGODOVINI SO SKRITE ZGODBE, V ZGODBAH JE SKRITA ZGODOVINA   Na Osnovni šoli Muta smo se pridružili bralnospodbujevalni akciji, v kateri so učenci pobrskali po starih pripovedih in pri svojih dedkih in babicah poiskali zgodbice, ki nikjer niso zapisane, ljudje pa jih še vedno hranijo v svojih spominih. Poleg branja zapisanih ljudskih pripovedi so sedmošolci eno uro slovenskega jezika preživeli skupaj z domačinom Kristlom Valtlom. Dobro so mu poznani domači zaselki, grape, doline, tamkajšnji ljudje in njihovo težko življenje v preteklosti. Z veseljem se je odzval našemu vabilo in nas s svojim živim pripovedovanjem za eno šolsko uro popeljal v skrivnostne dogodke naše preteklosti. Mentorici Franja Razdevšek, učiteljica slovenskega jezika Jožica Lauko, knjižničarka in mentorica BZ   URA Z GOSPODOM KRISTLOM VALTLOM V četrtek, 10. aprila 2014, je bil v 7. A-razredu pri uri slovenskega jezika na obisku domačin, dober poznavalec našega kraja in čudovit pripovedovalec Kristl Valtl. Pouk smo imeli v knjižnici, kjer smo se učenci posedli v krogu in uživali ob pripovedovanju najrazličnejših zgodb in storij iz davnih časov. Ura se je začela z razlago o starih časih, o preživljanju prostega časa, ki ga takrat otroci niso imeli veliko, saj so bili pastirčki in pomagati so morali doma na kmetiji. Zimske večere so si popestrili s pripovedovanjem pravljic, za kar so bile zadolžene predvsem babice. Svetili so si s treskami in v toplo zakurjeni peči se je začela pot v skrivnostne zgodbe, resnične in izmišljene. Potem nam je gospod začel pripovedovati o Sedelnikovem slapu in legendi, ki je nastala okrog tega slapa. Danes je Sedelnikov slap najvišji slap na Kozjaku. V starih časih so se k temu slapu hodile kopat vile, ki so imele tako dolge lase, da so se po kopanju lahko z njimi obrisale. Vile je lahko videl samo tisti človek, ki je bil v stiku z zemljo. Blizu tega slapa pa je bila domačija, na kateri je gospodaril Sedelnik. Tako je enkrat opazil vile pri kopanju. Zasmilile so se mu, zato jim je nesel prte, da so se lahko z njimi obrisale. Ker so ga vile spoznale kot dobrosrčnega moža, so mu napovedale, kdaj mora obdelovati zemljo, da mu bo bogato obrodila. Sedelnikova žena je bila nanj jezna, saj se je preveč posvečal vilam. Ker ni znala krotiiti svoje jeze, je vzela rjuhe , ki jih je mož nosil vilam, in jih natrla s koprivami. V tem času je gospa pričakovala otroka. Ko je rodila deklico, jo je povila prav v te rjuhe. Deklica je bila vsa rdeča kot bi imela koprivovko. Ko so vile izvedele, kaj se je zgodilo, so šle do deklice ter ji rekle: »Nisi ti kriva, da je bila tvoja mati tako kruta!« Tako so jo tudi ozdravile, za spomin pa so ji na licu pustile majhno znamenje v obliki koprivinega lista. Vsi smo z zanimanjem poslušali to pripoved in čakali, kaj skrivnostnega nam bo gospod še povedal. Včasih so tod okoli hodile tudi coprnice. Eni od njih je bilo ime Putrmica. Ime je dobila po tem, ker je, kadar je šla mimo krave, potegnila iz nje vso mleko. Kmetje so bili nanjo jezni, saj jim krave niso dajale več mleka in marsikatera je poginila. Marsikaj nam je gospod še povedal o starih časih. Bilo je zanimivo, zato je bila ura vse prekratka, saj bi ga še poslušali. Zdaj vemo, da se moramo doma več pogovarjati o starih časih, da ne bodo šle takšne zgodbice v pozabo. VITA GRACEJ, 7. A   CESTA PREKLETIH Cesta v Bistriškem jarku se je včasih imenovala »cesta prekletih«. tej cesti so od marca do decembra s konji tovorili na tisoče kubikov lesa. V zimskem času pa so konji počivali. Ta dela pa so morali opravljat tudi kaznjenci in, pri čemer so se jezili in preklinjali, zato so to pot imenovali »cesta prekleti«. CESTA BARABOVCEV Cesta po tej dolini pa se je imenovala tudi cesta barabovcev. Takrat so fantje morali za zaslužek razbijati kamne, da so lahko kaj zaslužili. Matere dekletom niso dovolile, da bi se pogovarjale s temi fanti. Govorile so jim, naj se ne pogovarjajo s temi barabami. O DIVJIH JAGAH Otroci so včasih zelo radi poslušali zgodbe o divjih jagah. Takrat je pokalo, jamralo po gozdu in psi so lajali. Najbolje se je bilo uleči v koloteče (kolovoz) ali usesti na panj, v katerem je bil vsekan križ z enim udarcem, da te jaga ni dobila. Enkrat se je to zgodilo nekemu kmetu, ko se je vračal pozno ponoči domov. Dobila ga je divja jaga. Celo leto je nosil s seboj sekiro, zasajeno v hrbet. Nekdo mu je svetoval, da mora čez eno leto iti prav na tisto mesto, kjer je dobil sekiro v hrbet in čakati, da mu jo jaga izdere. To je tudi storil in rešen je bil hudih bolečin. COPRNICE DELAJO TOČO Ljudje so včasih verjeli, da delajo točo coprnice. In ko so to ugotovili, katera je med ženskami in dekleti coprnica, so jo zažgali na grmadi. V naših krajih so včasih proti toči tudi streljali. Kupovali so smodnik in ga dali v cerkev žegnati. Na Pernicah je župnik žegnanje drago zaračunal, ojstriški župnik pa ga je žegnal zastonj, zato so ga raje nosili k njemu. S takim smodnikom so potem streljali proti oblakom. Bili so bolj uspešni, če so k smodniku dodali košček branskega zoba. Neka ženska je na Pernicah naredila točo. Prenočila je pri nekem kmetu. Hlapcu je bila zelo sumljiva. Pobrali so ji vžigalice. Hlapec jo je šel pogledat na skedenj. Opazil je, da nekaj čara. Bilo ga je strah. Ko so se zjutraj zbudili, ženske nikjer ni bilo več. Čudili so se, ker je prišla v hišo suha, zunaj pa je deževalo in klestila toča. Pred hišo so videli veliko vdolbino. Ta prostor so ogradili, da živali niso tam jedle trave, saj je v tisto jamo verjetno padla coprnica. VILE Pri Sedelnikovem slapu so se po legendi večkrat umivale prelepe vile. Ljudje so jih lahko videli le, če so bili v stiku z zemljo. Nekega dne pa je neki kmet slišal njihovo petje. Splezal je na drevo in videl, da se kopajo v slapu. Svoja lepa telesa so si brisala s svojimi dolgimi zlatimi lasmi. Sklenil je, da jim bo nesel rjuhe, s katerimi se bodo lahko po kopanju obrisale. Vsak dan je to storil, zato so mu v zahvalo dajale dobro letino. Bilo je vsega dovolj, saj je vsako seme vzklilo. Če je gospodinja vsula star fižol v dolino, je spomladi lepo vzklil na njivi. Gospodinja pa je bila na vile močno ljubosumna. Rjuhe je natolkla s koprivami. Ko so se vile obrisale, so bile opečene po celem telesu. Dobile so koprivovko. Takrat pa je gospodinja rodila hčerkico. Ob rojstvu je bila po vsem telesu kakor opečena. To so ji dale vile. Ostala je samo še najmlajša vila in deklico rešila koprivovke. Prevzela jo je nase. Na licu pa ji je pustila majhno rdeče znamenje v obliki koprive. Od takrat ni bilo ne duha ne sluha več o vilah v Bistriškem jarku. EVA VAUKAN, 7. A   SEDELNIKOV SLAP V Bistriškem jarku leži najvišji slap na Kozjaku. Pred davnimi časi so tam prebivale vile. Rade so se kopale in umivale v kristalno čisti vodi in pri tem pazile, da jih nihče ni videl. Brisale so se s svojimi dolgimi svetlimi lasmi. Nekoč je to videl kmet Sedelnik in so se mu zasmilile. Nastavil jim je prte, s katerimi so se lahko brisale. Vile so bile vesele, zato so mu vselej svetovale, kdaj mora sejati, kopati, žeti. Pridelka je bilo pri hiši veliko. Njegova žena je postala ljubosumna, ker jim je Sedelnik nosil rjuhe. Na skrivaj jih je zdrgnila s koprivami. Ko so se vile obrisale z njimi, so bile vse opečene. Dobile s o koprivovko. Bile so zelo jezne na kmeta in so se mu maščevale. Tedaj se mu je porodila deklica. Po celem telesu je bila rdeča kot bi imela koprivovko. Vile so bile jezne, ampak eni se je deklica zelo zasmilila. Odločila se je, da bo dojenčico ozdravila. To se je tudi zgodilo. Ampak deklici je za spomin na licu pustila majhno rdeče znamenje. O takrat ni bilo več vil v teh krajih. TATJANA ADAM, 7. A   VILE PRI SEDELNIKOVEM SLAPU Včasih so se k Sedelnikovemu slapu hodile kopat  vile. Vile si lahko videl le, če si bil v stiku z zemljo. Na vrhu slapa je bila kmetija Sedelnik. Kmet je rad opazoval te vile. Večkrat je splezal na lipo in jih opazoval, ko so se kopale  in si svoja telesa brisale s svojimi  dolgimi svetlimi lasmi Da se jim ne bi bilo treba več brisati z lasmi, jim je kmet k slapu nosil bele rjuhe. Vile so bile vesele in hvaležne. Tedaj so bile letine zelo dobre. Kamorkoli je kmet posejal seme, je zrastlo. A njegova žena je bila kljub temu na vile zelo ljubosumna. Zato je rjuhe, v katere so se brisale vile, namlatila s koprivami. Ko so se vile brisale s temi rjuhami, so vse dobile koprivovko. Zaradi tega so bile strašansko jezne. Letine niso bile več dobre, semena niso več klila. Kmetu pa se je tedaj rodila hčerka, ki je imela po celem telesu koprivovko. A najmlajša vila se je je usmilila in vso bolezen prevzela nase. V spomin je deklici na obrazu pustila majhno znamenje v obliki koprivnega lista. Takrat so se vile odselile iz Bistriškega jarka in letine nikoli niso bile več tako dobre, kot so bile v njihovem času. MELISSA SMOVNIK, 7. A   SEDELNIKOV SLAP K Sedelnikovemu slapu so se hodile kopat vile. Kmet je slišal njihovo lepo petje. Ker vil ni mogel videti, je zlezel na eno izmed lip, da jih je lahko opazoval. Pomislil je, da bi vilam nesel prte, da bi si lahko pobrisale lase. Vile so bile srečne in tudi letina je bila takrat dobra. Nekoč je gospodinja v prte namazala koprive. Ko so se vile brisale, jih je zelo peklo in dobile so koprivovko. Ravno takrat se je kmetu rodila hčerka.  Vile so ji nesle koprivo in hčerka se je opekla po obrazu. Čez nekaj časa je k hčerki prišla ena izmed vil in ji rekla, da ona ni nič kriva in ji bo odvzela to hudo nadlogo. Za spomin ji je pustila malo znamenje. Vila je deklico rešila, ampak za spomin ji je pustila kot mali listek koprive veliko opeklino na obrazu. Vile pa so se od tam kmalu odselile. ŠPELA PARADIŽ, 7. A