Ostržek 46

KOTIČEK DOBRE PRAKSE   PONOVNO SNIDENJE Z MORSKO DEKLICO   V reviji Kekec, ki izhaja pri založbi Mladika, je imela Bralna značka v šolskem letu 29013/2014 svojo rubriko, ki jo ureja Miha Mohor. Ker je prispelo več prispevkov, kot je številk v sezoni Kekca, bomo v Kotičku dobre prakse, objavili še dva prispevka, ki v revijo nista bila uvrščena.    Na tem mestu pa vabimo vse mentorje bralne značke k sodelovanju v spletnem glasilu Ostržek ter vas lepo prosimo za prispevke, s pomočjo katerih lahko predstavite svoje delovanje, ideje in sodelovanje z mladimi bralci. Za poslano se vsem zainteresiranim že naprej zahvaljujemo.     V septembrski številki Ostržka boste našli prispevek Ponovno snidenje z morsko deklico. Tokratna ustvarjalnost otrok je nastala ob prebiranju knjige Mala morska deklica danskega pisatelja Hansa Christiana Andersena. Svoja razmišljanja so prispevali petošolci iz OŠ Dragotina Ketteja iz Ilirske Bistrice, pod mentorstvom učiteljice Dragice Štemberger Maljavec.   Ponovno snidenje z morsko deklico   Učenci in učenke petega razreda z Osnovne šole Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici so prebrali Malo morsko deklico.  Mentorica Dragica Štemberger Maljavec jih je nagovorila, da so sedli in se s pomočjo domišljije in pisala vrnili v svetove te čudovite pravljice danskega pisatelja Hansa Christiana Andersena. Preberite, kaj so doživeli.   Bil je skoraj že mrak in sama sem bila na čudoviti plaži, Nedaleč stran sem na veliki skali zagledala sedeti morsko deklico. Stopila sem v morje, da bi si jo bolje ogledala. Opazila sem, da je preštevala ribe, ki so skakale okrog skale. Opogumila sem se in jo vprašala, ali je hudobna. Odgovorila mi je, da ni, a da če se je bom dotaknila, lahko postane hudobna. Dotaknila sem se njene skale, nato pa …  Aaaaaa! Požrl me je vrtinec in znašla sem se v sobi, kjer je morska deklica hranila svoje zlato, bisere, dragulje in diamante. Dala mi je pol svojega bogastva in me počastila s slavnostno večerjo. Po njej sem hotela oditi domov. A kako? Naposled je morska deklica poskrbela, da je pome prišel lep delfin, ki me je odnesel do plaže. Ravno takrat je posijalo jutranje sonce. Bila sem prvi človek, ki je videl morsko deklico. Maja Boštjančič, 11 let   Bilo je toplo poletje. Z družino smo odšli na morje. Odšla sem plavat. Bila sem kar daleč od kopnega, ko je pred mano nekaj pljusknilo. Pogledala sem pod noge v vodo, a opazila nisem ničesar. Zaplavala sem proti kopnemu, ko me je nekaj poškropilo. Obrnila sem se in nisem mogla verjeti. Pred menoj je bila morska deklica. Njene oči so se bleščale, rep se ji je lesketal. Pozdravila me je in takoj sva se ujeli. Odločili sva se za skupno plavanje. Popeljala me je v najčistejše morje. Nekaj časa sva skupno plavali, nato sva se poslovili. Še danes upam, da jo bom še kdaj srečala. Katja Frank, 10 let   Poleti sem bila z mamo in babico na morju. Bile smo na plaži. Mama in babica sta čez čas šli kuhat večerjo in mi dovolili, da še malo ostanem ob morju. Nekaj časa sem metala kamenje v vodo. Kar naenkrat so začeli valovi močneje pljuskati ob skale. Ko sem opazila, da se iz vode nekaj dviga, sem šla bliže. Zagledala sem morsko deklico. Bila je zelo lepa. Rekla mi je, naj pridem k njej. Nekaj časa sva skupaj plavali, ko je predlagala, da bi se lahko lovili. Seveda sem pristala. Med lovljenjem sva priplavali do čeri. Ko se je na plaži začela zabava, me je morska deklica potegnila v vodo. Dala mi je mehurček zraka, ki omogoči, da lahko dihaš pod vodo. Prišli sva na odprto morje. Delfini so plavali med nama in skupaj smo se igrali. Ko nisem mogla več dihati, sem odplavala na površje. Vedela sem, da me mama in babica verjetno že pogrešata, zato sem se poslovila. Pred slovesom sva si obljubili, da se bova še srečali. Kaja Maljevac, 11 let   Na lepo poletno jutro sva s prijateljem odplula na Atlantski ocean. Ne da bi opazila, sva zaplula na območje Bermudskega trikotnika. Ko sva obračala barko, sem videl, da v vodi plava človeku podobna riba. Ko sem se sklonil čez ograjo, me je bič iz alg potegnil v ocean. Prestrašen sem zagledal morsko deklico, ki me je vlekla v globino. Poskušal sem se biča otresti, a je bil ovit okrog mene. Končno se mi ga je uspelo osvoboditi in namesto sebe sem vanj ovil velik kamen, ki sem ga pobral z dna, in odplaval proti gladini. V pljučih me je že pošteno peklo, ko sem opazil, da proti meni plava sirena na morskem psu. Zelo sem se ustrašil in v paniki začel opletati okoli sebe. Dosegel sem gladino in opazil, da prijateljeva barka pluje proč sirena in morski pes sta se mi približevala. Oprezal sem, kje bi dobil pomoč, ko sem zagledal jato delfinov, ki so plavali proti meni. Zelo sem jih bil vesel, a za eno sireno je plavala cela vojska siren na morskih psih. Nenadoma me je nekaj oplazilo po nogi. Bila je meduza. Prijel sem jo in jo zalučal sireni v obraz. Prispeli so delfini in začel se je boj. Spravil sem se nad vodjo morskih psov. Udaril je z bičem proti meni, a sem se izmaknil. Priplaval sem do njega in ga udaril s pestjo. Vodja se je kmalu ovedel in mi bič ovil okoli vratu. Otresel sem se ga, a me je udaril s plavutjo. Začutil sem, da mi teče kri. Zaplaval sem globlje, pograbil meduzo in mu jo vrgel v glavo. Otresel si jo je. Priplaval sem na dno in zgrabil rdeč kamen. Vodja je plaval proti meni. Dvignil sem kamen, da bi ga udaril, ko je začel žareti. Vse sirene so zbežale. Boja je bilo konec. Nato so me delfini peljali do prijateljeve ladje. Splezal sem nanjo, se poslovil od delfinov in se zavil v brisačo. Prijatelj me je odpeljal do obale, nato pa v bolnišnico, ker sem bil podhlajen. Amadej Nemec, 11 let   Z družino smo bili na morju. Plavala sem, ko je pred mano kar naenkrat iz vode pokukal velik svetlo moder rep. Mislila sem, da je riba, potem pa sem zagledala morsko deklico. Hotela me je odpeljati v morsko kraljestvo. Povedala sem ji, da pod vodo ne morem dihati. Domislila se je drugega načina, kako bova nekaj časa preživeli skupaj. Plavali sva po morju, ko jo je naenkrat velik morski pes zgrabil za rep in jo skušal pogoltniti. Potegnila sem jo iz zob morskega psa in hitro sva odplavali proč. Morski pes nama ni sledil. Morska deklica me je prosila, naj jo počakam. Hotela sem jo vprašati, kam gre, ampak  nje že ni bilo več. Čakala sem nekaj časa, ko se je vrnila. V roki je nosila čudovito svetlo modro školjko. Dala mi jo je in rekla, naj je ne odpiram, dokler ne pridem domov. Poslovili sva se in si obljubili, da se naslednje leto dobiva na istem mestu. Doma sem školjko odprla in v njej je bil čudovit mavrični biser, ki me je spominjal na morsko deklico. Rebeka Oblak, 11 let   Bil je krasen sončen dan. Z družino smo bili na otoku Pagu. S sestro sva se takoj, ko smo si namestili ležalnike in senčnike odpravili proti bližnjim skalam. Plavali sva, da sva prišli do njih. Na eni od njih je sedela morska deklica. Bila je lepa in delovala je prijazno. Odplavali sva do nje. Ni se naju ustrašil, verjetno se je pri sebi začudila in se vprašala: »Kdo pa so ta bitja?« Pojasnili sva ji, kdo sva, ona pa je nama povedala nekaj o sebi. Spoprijateljile smo se. Povedala nama je, da je osamljena in da nima prijateljev. Dodala je še, da se ne bo predala in da bo iskala prijateljico, ki bi bila kot ona morska deklica. Nato smo se igrale različne igre. S sestrico sva nato slišali starše, ki so naju klicali. Hitro sva se od morske deklice poslovili in odšli. Staršem sva razložili, kaj sva doživeli. Monika Šircelj, 11 let   Bile so poletne počitnice in s svojo družino sem odšla na morje na Korziko. Ravno sem iskala školjke, ko sem za čermi zaslišala lep nežen glasek, ki je klical na pomoč. Stekla sem k čeri, izza katere je prihajal glasek. Pogledala sem za skalo in zagledala morsko deklico, ki se je ujela v ribiško mrežo. Od začudenja sem školjke izpustila iz rok. Vedno sem mislila, da morske deklice obstajajo samo v pravljicah. Ta pa je bila resnična. Že sem hotela steči o svoje družine in jim jo pokazati, ko me je deklica ustavila in prosila, da ji pomagam. Prestrašila sem se. Še vedno nisem mogla verjeti, da je pred mano ujeta resnična sirena. Zasmilila se mi je, zato sem jo rešila iz ribiške mreže. Ker sem ji pomagala, mi je rekla, naj si nekaj zaželim in da mi bo poskušala željo uresničiti. Želela sem si le to, da bi mi razkazala svoj dom. Privolila je in mi par nog spremenila v ribji rep. Zdaj se bila tudi jaz morska deklica. Skupaj sva odplavali v morske globine. V daljavi sem zagledala prečudovito podvodno mesto z visokimi belimi stolpi. Vodila me je med prekrasnimi stavbami v obliki školjk. Razkazala mi je vsak kotiček mesta. Na koncu me je odpeljala še k svojemu očetu na dvorec. Razložila mu je, kako sem jo rešila in mu povedala, da mi je v zahvalo izpolnila željo. Njen oče me je nagradil z biseri, saj sem rešila njegovo edino hčer. Rekel je, da sem pri njih vedno dobrodošla. Takrat me je morska deklica odpeljala na površje. Tam sva se poslovili. Spet sem dobila svoje noge, ona pa je izginila v valovih. Pobrala sem svoje školjke in odšla k družini. Opisala sem jim dogodek. Verjeli so mi šele, ko sem jim pokazala podarjene bisere. Lea Morano, 11 let   Nekega poletja sem se odpravila na morje. Kar sama. Sprehajala sem se ob morju in kar naenkrat me je nekaj poškropilo. Bila je morska deklica. Prijela me je s svojimi dolgimi prsti in me povlekla k sebi. Potopila me je v morje. Komaj sem še zadrževala dih. Hvala bogu, uspelo se mi je izmuzniti iz njenega objema, vendar ne za dolgo. Plavala je kot riba z raketnim pogonom. Spet sem bila v njenih krempljih. Tisti trenutek sem si želela, da bi bila tudi jaz riba. In res. Postala sem riba. Plavala sem vse globlje, dokler me ni ustavila ribji policist. Morala sem plačati kazen, in to kar tristo ribjih lusk. Ker sem imela samo devetindevetdeset lusk, sem morala za kazen v kita. To je bil zapor. Mimo je priplaval delfin, ki je zašel. Požgečkal je kita, kit se je zasmejal in odprl usta, jaz pa sem zbežala. Z morsko deklico se nisva videli nikoli več. Ana Velenik, 11 let