Ostržek 46

UMETNIKI SEZONE FRAN ERJAVEC – 180. OBLETNICA ROJSTVA naravoslovec in pisatelj, (4. september 1834, Ljubljana, Avstrijsko cesarstvo - 12. januar 1887, Gorica, Avstro-Ogrska)     ŽIVLJENJE Rodil se je 4. septembra 1834 v Ljubljani. Pri štirih letih mu je umrl oče. Mati se je poročila z uslužbencem na železniški postaji v Zalogu. Frana in brata Mihaela je vzela s seboj v Zalog, a je kmalu po svoji drugi poroki umrla tudi ona, zato je kasneje zanj in brata skrbela njena sestra, Ana Bezljajeva. Gimnazijo je začel obiskovati pri trinajstih letih. V drugem razredu je spoznal Ferdinanda Schmidta, ki mu je pomagal pri zbiranju žuželk, urejanju zbirk in mu bral naravoslovne knjige. Tako je v mladem Franu prebudil ljubezen do naravoslovja, ki je trajala vse življenje. V gimnaziji je spoznal Venceslava Brila, Simona Jenka, Valentina Mandelca, Josipa Stritarja, Ivana Tuška, Valentina Zarnika ter dve leti mlajšega Janeza Mencingerja. Leta 1854 so ti zavedni študentje (brez Mencingerja) ustanovili dijaško društvo za vadenje pisateljevanja ter začeli ustvarjati literarni list Vaje, ki je bil pisan na roke. Izšli so trije zvezki, od katerih sta se ohranila samo dva. Literarni list Vaje je bil podlaga Janežičevem Slovenskem glasniku. Leta 1855 je po maturi odšel na Dunaj študirat kemijo in prirodopis. Na Dunaju je postal predsednik slovenskega dijaškega društva. Nastopal je kot zaveden Slovenec in nadaljeval s pisanjem. Leta 1859 je opravil izpit za učitelja prirodopisa za višjo realko in izpit za učitelja kemije za nižjo realko. Na realki na Dunaju je poučeval eno leto, nekaj časa je bil prefekt na Terezijanski akademiji. Ker je imel probleme s pridobitvijo službe v Sloveniji, je leta 1860 odšel na Hrvaško, kjer je dobil službo profesorja na zagrebški realki. Enajst let je poučeval prirodopis, zemljepis in nemščino. V teh letih je veliko potoval po Evropi in zbiral naravoslovno ter narodopisno blago. Leta 1871 je bil prestavljen na realko v Gorico. Tu si je ustvaril družino, poročil se je z Marijo Frfilavo in skupaj sta imela tri otroke. Družabno življenje v Gorici se nikakor ni moglo enačiti s tem, ki ga je bil vajen v Zagrebu, zato je imel več časa za intenzivno ukvarjanje z naravoslovjem. Podrobno je raziskoval geografijo, geologijo in tudi naravoslovje Krasa, Brd, Julijskih Alp in Furlanske nižine. Leta 1875 je bil imenovan za profesorja na zagrebški univerzi, čemur pa se je odrekel in ostal v Gorici do smrti, 12. januarja 1887.   DELO Erjavec je bil naravoslovec, potopisec in pripovednik. Uvrščamo ga v generacijo pripovednikov, ki so v petdesetih letih ustvarili temelje slovenski prozi in pripovedništvu. Izhodišča za pisanje je iskal v znanosti, naravoslovju, opazovanju narave, narodopisju in opisovanju socialnega okolja. Jenku se ponekod približuje z orisi posebnežev in osamljenih malih ljudi. V črticah in povestih pogosto sledi romantično zabavni zvrsti proze ali pa poučno vzgojni povesti. S povestmi in črticami, objavljenimi večinoma v Slovenskem glasniku, je vpeljal Erjavec v slovensko slovstvo romantično realistično povest družabno zabavnega tipa, ki so jo nadaljevali pozneje Josip Jurčič, Janko Kersnik, Josip Stritar in Ivan Tavčar. Zlasti v povesti Huzarji na Polici je uporabljal motive vaškega in graščinskega življenja, nesrečnih ljubezni, zapeljivca in tragičnih razpletov. Ni vse zlato, kar se sveti je druga klasična slovenska povest za Levstikovim Martinom Krpanom. Prvi prispevki, ki jih je objavljal v Vajah, so bile Črtice iz življenja Schnackschnepperleina, spis Žaba, povest Piskrovezar, najverjetneje pa je tu objavil tudi prvo obliko pripovedi Avguštin Ocepek.     Naravoslovni spisi živali     Živalske podobe:         Mravlja, 1857         Žaba, 1863         Rak, 1881     Domače in tuje živali v podobah, 1868–1873     Naše škodljive živali v podobi in besedi, 1880–1882   Potopisni spisi     Eno noč na Kumu, 1862     Gostba v Mazinmu, 1863     Na kraški zemlji, 1877     Med Savo in Dravo, 1878-1879   Satirični in humoristični spisi     Črtice iz življenja Schnackshnepperleina, 1858     Pot iz Ljubljane v Šiško, 1859     Kako se je Slinarju z Golovca po svetu godilo, 1859   Povesti in črtice     Avguštin Ocepek, 1860     Na stričevem domu, 1860     Zamorjeni cvet, 1861     Huzarji na Polici, 1863     Hudo brezno ali Gozdarjev rejenec, 1864     Ni vse zlato, kar se sveti, 1887   EDVARD KOCBEK – 110. OBLETNICA ROJSTVA slovenski pisatelj, pesnik in politik, (27. september 1904, Sveti Jurij ob Ščavnici - 3. november 1981, Ljubljana)     ŽIVLJENJE Kocbekov opus zajema poezijo, dnevniško-pripovedno prozo, filozofske, teološke in politične študije, razprave, eseje ter članke. Kocbek je študiral teologijo, vendar je po dveh letih študij opustil in nadaljeval na romanistiki v Ljubljani. Po študiju v Berlinu in Parizu je služboval kot profesor francoščine v Bjelovarju, Varaždinu in nazadnje v Ljubljani, kjer se je dejavno vključil v slovensko kulturno in politično življenje. Tu je postal eden od ideoloških vodij katoliške kulturne levice ter urednik njene revije Dejanje (1938-1943). Leta 1941 je bil kot predstavnik krščanskih socialistov med ustanovitelji Osvobodilne fronte, kasneje tudi član njenih najvišjih organov. Že v gimnazijskih letih v Mariboru se je pridružil skupini mladih krščanskih socialistov, ki so želeli nadaljevati tradicijo krščanske socialne misli Janeza Evangelista Kreka ter se oplajali s socialdemokratskimi pogledi pisatelja Ivana Cankarja. Navdihoval jih je tudi nemški teolog in filozof Romano Guardini. Kot študent ljubljanske Univerze je leta 1928 postal glavni urednik revije Križ na Gori, kasneje preimenovani v Križ. Tudi sicer je deloval v katoliškem mladinskem gibanju. Iz tega časa so tudi njegove prve pesniške objave v ugledni katoliški literarni reviji Dom in svet. Med vojno pa je bil tudi član AVNOJA. Kot odposlanec se je udeležil Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju 1-3. oktober 1943 in zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Črnomlju, 19-20. februarja 1944. Po vojni je bil minister v zvezni vladi in podpredsednik prezidija Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije. Zaradi političnega spora okoli knjige Strah in pogum, ki je načela nekatera tabuizirana vprašanja iz slovenskega NOB (pogledi na smrt in likvidacijo političnih nasprotnikov, vprašanje izdajstva in ovajanja med partizani, problematika katoličanov med NOB), so ga prisilno upokojili in nadzorovali do konca življenja. Znova je začel objavljati šele po letu 1961, tri leta pozneje pa je za pesniško zbirko Groza prejel Prešernovo nagrado. Pravi šok pa je v slovenski javnosti povzročil izid knjige Edvard Kocbek - Pričevalec našega časa (kjer je Kocbek spregovoril o povojnih pobojih domobrancev, usmrčenih brez sodnih procesov), ki sta jo leta 1975 v Trstu izdala pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula.   DELO Kocbek je začel svoje pesmi objavljati leta 1924 v dijaškem listu Stražni ognji, kasneje v reviji Dom in svet, kjer je objavljal tudi eseje. Že s prvo pesniško zbirko Zemlja se je uveljavil kot moderen pesnik, ki v svojih delih izvirno povezuje ekspresionistične in simbolistične prvine. Pesnikova ustvarjalnost je usmerjena v prihodnost. Ta pa je nepredvidljiva in torej ni vedno nujno, da se bo v prihodnje zgodilo najbolj zaželeno in najboljše. Zazrtost v bodočnost je prežeta s strahom pred koncem oziroma smrtjo, saj lirski subjekt verjame, da je človek nič v primerjavi z neskončnostjo. Kocbek pa se je sredi povojnih let znašel v težkem eksistencialističnem položaju. Ko so komunisti NOB izrabili za razredni boj in prevzem oblasti, se je pesnikova iluzija o vsenarodni etični in politični preobrazbi razblinila. Po umiku iz političnega življenja je bil do začetka 60. let izločen tudi iz kulturne javnosti in več let ni smel objavljati svojih del. V tem času je prevajal iz francoščine in nemščine. Tako njegove povojne pesmi govorijo o razkolu med idealno zamislijo in družbeno stvarnostjo, ki je bila utemeljena v nasilju in strahu. Kot pisatelj pa Kocbek ni izhajal iz socialnega realizma, vendar se je navdihoval pri religioznem ekspresionizmu, francoskem personalizmu in eksistencializmu (Malraux, Mounier, Vercors, Sartre). Zanimala ga je usoda izobraženca, ki se sooča z velikimi zgodovinskimi dogodki, kot so NOB ali fašizem. Tematika NOB je v Kocbekovih novelah predvsem izpoved posameznika v težkem zgodovinskem obdobju. Kocbekovi literarni junaki so pogosto razpeti med svojimi dolžnostmi in svojo vestjo. Tako Kocbekove novele že načenjajo novo usmeritev v slovenski literaturi, ki za seboj puščajo obdobje socialističnega realizma.               Poezija (pesniške zbirke):     Zemlja, 1934     Groza, 1963     Poročilo, 1969     Zbrane pesmi, 1977             Proza:     Črna orhideja, 1949     Tovarišija, 1949     Strah in pogum, 1951     Listina, 1967     Krogi navznoter, 1977             Dramatika:     Plamenica, 192?     Mati in sin, okoli 1920     Večer pod Hmeljnikom   JUŠ KOZAK – 50. OBLETNICA SMRTI slovenski pisatelj, esejist, gledališki kritik in urednik, (26. junij 1892, Ljubljana - 29. avgust 1964, Ljubljana)     ŽIVLJENJE Juš Kozak se je rodil posestniku, gostilničarju in mesarju v šentpetrskem predmestju Ljubljane. Otroštvo je preživljal skupaj z mlajšim bratom Ferdom Kozakom. Osnovno šolo in maturo je opravil v rodnem mestu, nato pa je na Dunaju med letoma 1911 in 1914 študiral zemljepis in zgodovino. Bil je vodja slovenskih študentov na Dunaju in sodeloval pri prepovedanemu gibanju preporodovcev, zaradi česar je bil po sarajevskem atentatu skoraj pol leta v preiskovalnem zaporu, na procesu v Ljubljani leta 1914 pa obsojen na en mesec zapora. V prvi svetovni vojni je bil med leti 1914 in 1917 vojak na ruski in soški fronti. Leta 1920 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, a je že od leta 1918 opravljal poklic učitelja. Od 1918 do 1941 je poučeval na ljubljanskih gimnazijah, hkrati pa je bil med leti 1935 do 1941 urednik Ljubljanskega zvona in knjižne zbirke Slovenske poti (od 1932 do 1934). Med drugo svetovno vojno je sodeloval z Osvobodilno fronto, zato so ga Italijani leta 1942 zaprli in internirali, po kapitulaciji Italije pa se je leta 1944 pridružil partizanom. Po koncu druge svetovne vojne je bil urednik Slovenskega zbornika (1945), revije Novi svet (od 1946 do 1947) in upravnik Drame SNG v Ljubljani (od leta 1948 do upokojitve leta 1955). Redni član SAZU je postal leta 1961. Leta 1963 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo v slovenski literaturi.   DELO Kozak se je oblikoval ob Cankarjevi pripovedni prozi in vitalizmu Župančičeve lirike. Z novelami in črticami, v katerih je spočetka v impresionističnem slogu upodabljal življenje, je sodeloval v Slovanu in Ljubljanskem zvonu. V obdobju od 1918 do 1930 je razkrival razkol med patriarhalnim kmečkim in sodobnim meščanskim življenjem v novelah Razori (1918), Marki Groll (1918), Dota (1923), Tuja žena (1929) in Leteči angel (1930). Vrh zgodnjega obdobja ustvarjanja predstavlja roman Šentpeter, ki je od leta 1924 do 1926 izhajal v Ljubljanskem zvonu, leta 1931 pa izšel tudi v knjižni izdaji. Delo je zasnovano kot družinski roman, v katerem Kozak z realističnim slikanjem in mnogimi novoromantičnimi ter ekspresionističnimi potezami prikazuje razgibano podobo ljubljanskega predmestja na koncu 19. stoletja. Kozak je napisal planinski in kmečki povesti Beli macesen (1926) in Lectov grad (1929). Beli macesen je prvi izraziti primer planinske povesti, ki je po navedbi Mirana Hladnika omogočila, da je hribe osvojila tudi liberalna meščanska literatura. Leta 1932 se je z zaporniško pripovedjo Celica premaknil v smer socialnega realizma. Pisatelj popisuje doživetja v ječi leta 1914 in skozi bogato galerijo oseb iz jetnišnice in izven njenih zidov slika podobo človeka, ki je sanjal o pravici in svobodi. Podobo časa pred drugo svetovno vojno, ko je fašizem grozil uničiti evropsko kulturo, je Kozak razgrnil v zbirki pripovednih esejev Maske (1940), kjer je prepričljiv popis mesta Ljubljana in njegovih spominov na otroštvo. Po osvoboditvi je izdal esejistično knjigo Blodnje (1946), v kateri analizira nastajanje svojega idejnega in literarnega obzorja. Kozakovo najobsežnejše delo je roman Lesena žlica (1947 in 1952) z mozaikom spominov, ki opisujejo dogodke iz življenja pisatelja in njegove družine in hkrati kroniko preganjanega naroda. Tematiko povojnega življenja je ubesedil v povestih: Agrarna reforma (1947), Gašper Osat (1949), Balada o ulici v neenakih kiticah (1956). Poleg naštetih del je Kozak napisal še reportažni potopis Za prekmurskimi kolniki (1934), satirično pravljico Špridion (1937) in portret otroka Aleš (1953). Njegovo zadnje delo pa je izpovedni roman Pavljihova kronika (1964). V Kozakovih delih se odražajo refleksivnost, družbena kritika ter promocija humanističnih in progresivnih misli. Veljavo daje predvsem osebnim spoznanjem, odsev tega je tudi njegov slog, ki pogosto razodeva bolj misleca kot pripovednika. Ustvaril je pripovedni tip esejistike, ki je postala važen del nove stvarnosti in socialnega realizma tridesetih let prejšnjega stoletja.     Pripovedništvo:     Razori, 1918     Marki Groll, 1918     Beli mecesen, 1926     Boj za Mount Everest, 1927     Lectov grad, 1929     Šenpeter, roman, 1931     Celica, 1932     Za prekmurskimi kolniki, potopis, 1934     Špiridion, 1937     Lesena žlica, roman, 1947–1952     Gašper Osat, 1949     Stezice, 1952     Aleš, 1953     Balada o ulici v neenakih kiticah, 1956     Rodno mesto, 1957     Portreti, 1962     Pavlihova kronika, roman, 1964   Esejistika:     Maske, 1940     Blodnje, 1946    (Vir: Wikipedija)