Ostržek 44
UMETNIKI SEZONE
JOSIPINA URBANČIČ TURNOGRAJSKA – 160. OBLETNICA SMRTI
Življenje
Slovenska pisateljica, pesnica in skladateljica Josipina Turnograjska se je rodila 9. julija 1833, na gradu Turn pri Preddvoru. Ko je dopolnila osem let, ji je umrl oče. Za vzgojo otrok so skrbeli domači učitelji, med njimi tudi Lovro Pintar, ki je vplival na Josipinin odnos do slovenskega jezika in s tem tudi na njeno pisno ustvarjanje v slovenščini. Učila se je latinščino, italijanščino, grščino in nekatere slovanske jezike, matematiko, zgodovino, zemljepis in verouk. Naučila se je tudi igranja na klavir in komponiranja. Kljub temu da ji je bila pot do uradne izobrazbe zaprta, je bila za žensko tistega časa nadpovprečno izobražena. Leta 1850 se je zaročila z Lovrom Tomanom, ki je bil v tistem času že priznan pesnik, govornik in politik. Pravo je študiral v Gradcu, zato sta zaročenca ostajala v stiku preko pisem. Njuna korespondenca obsega več kot tisoč pisem, ki so dolga tudi do 25 strani. Poleg čustvovanja dveh zaljubljencev upodabljajo tudi veliko podatkov o življenju sredi 19. stoletja. Leta 1853 sta se poročila in se zaradi Tomanove službe preselila v Gradec, kjer je Josipina za posledicami poroda in ošpic umrla že naslednje leto (1. junija 1854), stara komaj 21 let. Pokopana je v Gradcu na pokopališču svetega Lenarta. Mira Delavec je o njej napisala biografski roman z naslovom Šepet rdeče zofe.
Josipina Turnograjska je napisala osemintrideset povesti. Ustvarjala je od leta 1850 – 1852. Sprva je pisala kratke poučne zgodbe z moralno tendenco, kasneje pa je razvila svoj način pisanja in se ukvarjala tudi z zahtevnejšo tematiko. Med to sodijo zgodovinske povesti in povesti o aktualnih političnih dogodkih ter o pomenu slovanstva in doživljanje narave. Objavljala je v Slovenski čbeli in Zori. Eno njenih najbolj znanih del je povest o Veroniki Deseniški, z naslovom Nedolžnost in sila. Ženske nastopajo kot nosilke nadnaravne moči, nadzemeljske lepote ali kot zaščitnice ljubezni in dosmrtne zakonske zvestobe. Junaška dekleta ali žene v odločilnih trenutkih prevzamejo nase odgovornost. Na njeno pisanje je vplivala zlasti Božena Nemcova, spise sta ji popravljala Lovro Pintar in Lovro Toman.
Delo
Povesti
Boris, Zora 1852
Carigrajski Patriarh, Slovenec 1851
Cesar v Ljubljani, 1850
Domoljubje, 1850
Donava, 1854
Hoja iz Preddvora na Turn, 1850
Izdajstvo in sprava, Slovenska čbela 1851
Jelen, 1850
Jesen, 1850
Kakor bo božja volja, tako pa bo, 1850
Katarina, ruska carica
Lep izgled ljubezni do sovražnikov, 1850
Marula,1851
Vodnikov spomenik, 1859
Moč vesti, 1851
Na grobu Prešerna, 1851
Nedolžnost in sila, Slovenska bčela 1851
Nepoznani dvobojnik, 1851
Nesrečen prepir, 1850
Nikola Zrinji, največji slavjanski vojak, 1851
Očetova kletev, 1850
Petelin, 1850
Poljski rodoljub, 1850
Pomlad
Popotnik, 1850
Povračilo, 1850
Razvaline Pustiga grada, 1850
Rožmanova Lenčica, Zora 1852
Slavljanski mučenik, Slovenska bčela 1851
Sodba Bretislavova, 1850
Spitignejev in udova, 1851
Sprava, 1850
Svatoboj puščavnik, Slovenska bčela 1851
Svoboda, 1850
Svobodoljubna Slavjanka, 1850
Trdoslav, Zora 1852
Vilica, 1851
Vojvoda Ferdinand Brannšveigovski in francozki v vojski vjeti oficirji, 1850
Zvestoba do smrti, Slovenska bčela 1851
Pesmi
Zmiraj krasna je narava
Noč na grobu
Smereka
IVAN TRINKO – 60. OBLETNICA SMRTI
Življenje
Ivan Trinko - Zamejski, slovenski rimskokatoliški duhovnik, pesnik, pisatelj, filozof, prevajalec, jezikoslovec, kritik, skladatelj, slikar in buditelj narodne zavesti, se je rodil 25. januarja 1863 na Tarčmunu (Tercimonte) v Beneški Sloveniji. Oče ga je dal v osnovno šolo v Čedadu, leta 1875 pa je odšel v videmsko nadškofijsko semenišče. Novo mašo je imel leta 1886. Predstojniki so ga prosili, naj študij nadaljuje - postal je prefekt v semenišču in tri leta študiral filozofijo, ruščino, poljščino in češčino. Leta 1889 je postal profesor filozofije in italijanščine na nižji gimnaziji, leta 1894 pa je prevzel stolico filozofije v semenišču, ki jo je obdržal do upokojitve. V prostem času je učil beneške dijake knjižne slovenščine.
Leta 1942 ga je v Vidmu podrl vojak na kolesu. Po odpustu iz bolnišnice se je odpovedal službi in se oseminsedemdesetleten vrnil na Tarčmun v hišo nečakov. Imel je sobo in kapelo, bral je in študiral, sprejemal prijatelje in tam ostal do smrti 26. junija leta 1954.
Delo
Pisal je pesmi in jih objavljal v različnih slovenskih revijah (Ljubljanski zvon, Dom in svet, Slovenski svet, Slovan). Leta 1897 jih je v Gorici izdal v zbirki Poezije. Te so neposredno nagovarjale rojake. Pisal je tudi krajšo prozo, kulturnozgodovinske in geografske članke, izdal knjigo Naši paglavci v kateri je bolje od številnih študij primorskim bralcem približal razmere, v katerih so živeli Slovenci hribovskih vaseh Benečije. Objavil je veliko ljudskih pripovednih besedil (Vodomec, Divje žene, Boter petelin in njegova zgodba) in v zemljepisnih zapiskih prikazal življenje v Reziji in Nadiških dolinah. Pisal je znanstvene eseje z različnih področij, pa tudi spomenice in politične dokumente, s katerimi se je zavzemal za pravice svojih rojakov.
Pomagal je pri geoloških raziskavah in skrbel, da bi slovensko geološko, speleološko in etnološko izrazoslovje prešlo v italijanski znanstveni tisk v izvirni obliki.
Pomembno je tudi Trinkovo prevajalsko delo. V italijanski jezik je iz različnih slovanskih jezikov prevedel več proznih in pesniških besedil. Ukvarjal se je tudi z literarno zgodovino (uvodi k pesniškim zbirkam) in filozofijo (več izvirnih esejev ter spisov o moderni italijanski filozofiji in filozofih pri Slovanih).
Trinko se je posvečal tudi likovni umetnosti. Znane so njegove perorisbe in risbe s svinčnikom. Leta 1900 je postal član Slovenskega umetniškega kluba v Ljubljani in se večkrat udeležil skupinskih razstav. Ukvarjal se je tudi z glasbo: pisal je glasbo na italijanska, latinska in slovenska cerkvena besedila. Njegov glasbeni opus obsega nad trideset skladb.
Kot vodnik in buditelj beneškega slovenstva se je vztrajno zavzemal za jezikovne in narodne pravice Slovencev. Podpiral in posredoval je prošnje svojih rojakov cerkvenim in prosvetnim oblastem, si prizadeval za zadovoljevanje kulturnih potreb in uveljavitev slovenščine ter bil tudi posrednik v tujem znanstvenem svetu. Njegovi občudovalci so ga imenovali »oče Beneških Slovencev«. V spomin nanj in za ovrednotenje njegovega dela so 1953 goriški kulturni delavci začeli izdajati Trinkov koledar.
Leta 2013 je bila v Čedadu po njem poimenovana ulica Via Ivan Trinko, kjer ima sedež tudi kulturno društvo Ivan Trinko.
(Vir: Wikipedija)