Ostržek 36

UMETNIKI SEZONE IGOR TORKAR – STOLETNICA ROJSTVA   Igor Torkar (pravo ime Boris Fakin) je bil slovenski dramatik, pesnik, pisatelj in publicist (13. oktober 1913, Kostanjevica na Krasu–1. januar 2004, Ljubljana).   Igor Torkar. Foto: www.kud-pirnice.si. Življenje Rodil se je v narodno zavedni učiteljski družini, ki se je, kot večina zavednih Slovencev, zaradi pritiska Italije izselila z rodne Primorske najprej v Maribor, nato pa v Ribnico na Dolenjskem, kjer je mali Boris obiskoval osnovno šolo. Leta 1932 je maturiral na Poljanski gimnaziji v Ljubljani. Na Univerzi v Ljubljani se je najprej vpisal na Pravno fakulteto, nato pa na kemijski oddelek takratne Tehniške fakultete, kjer je leta 1942 tudi diplomiral. Že kot študent je živel družbenopolitično intenzivno, pisal je članke, imel vrsto javnih nastopov, predavanj itd. Tedaj si je tudi nadel psevdonim Igor Torkar in pod njim objavljal pesmi v Sodobnosti, črtice v Ponedeljkovem jutru in v Modri ptici.   Med drugo svetovno vojno je od vsega začetka sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju (NOB), dokler ga kot aktivista OF konec leta 1943 niso Nemci odpeljali v nemško koncentracijsko taborišče Dachau (bil je tudi v Sachenhausnu), kjer je bil do konca vojne. Po vojni se je kot univ. dipl. inž. kemije v Ljubljani vključil v kemično stroko. Na Ministrstvu za industrijo in rudarstvo je bil najprej referent in potem glavni direktor za kemično industrijo Ljudske republike Slovenije.   Aprila 1948 je bil aretiran in na montiranih dachauskih procesih obsojen kot gestapovski agent na 6 let zapora s prisilnim delom, na zaplembo vsega premoženja in izgubo državljanskih pravic. Po pritožbi so mu kazen zvišali na 12 let. Štiri leta in štiri dni je prebil v ječah (od tega 18 mesecev v samici). Leta 1952 so ga pogojno izpustili. Dve leti ni dobil službe, prepovedali so mu tudi objavljati.   Leta 1954 je bil na Akademiji upodabljajočih umetnosti (danes ALUO) nastavljen kot docent in kasneje profesor za predmet Tehnologija slikarskih, kiparskih in grafičnih materialov. Tam je delal do upokojitve leta 1976. Ves čas je tudi pisal in objavljal ter bil družbeno aktiven. Leta 1971 je bilo s kratko, skopo pravno utemeljitvijo ugotovljeno, da so dachauski procesi temeljili na neresničnem gradivu. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani je bila julija 1971 krivična obsodba proti Borisu Fakinu v celoti razveljavljena, potrjena je bila pravna rehabilitacija, šele 1986 pa tudi politična rehabilitacija. Do konca življenja leta 2004 je živel in ustvarjal Ljubljani.   Delo Torkarjev literarni opus uokvirja poezija, pesniški prvenec Blazni kronos leta 1940 in zadnja pesniška zbirka Pesmi osekle samosti leta 2003. Pisal je tudi dramska dela, ki se uvrščajo v obdobje, ko se je slovenska dramatika usmerila v intimizem, čeprav so mnoga tudi izrazito polemična in satirična. Eno Torkarjevih najboljših dramskih del in osrednje slovensko intimistično delo je drama Pisana žoga (1955). Avtor jo je imenoval scenska barvna kompozicija iz sedmih fresk in prologa, ki se nadaljuje v epilogu. V drami spremljamo usode treh mladih ljudi, ki jih vojni čas zaplete v hude osebne in medsebojne preizkušnje in jih zaznamuje s krivdo. Poleg Vitomila Zupana in Bratka Krefta velja Torkar tudi za začetnika izvirne slovenske TV-dramatike.   Večja prozna dela je Torkar napisal razmeroma pozno. Kot pripovednik se je uveljavil z romansirano spominsko-esejistično-dokumentarno, pa tudi satirično-groteskno prozo. Njegovo najbolj znano delo je roman Umiranje na obroke (1984), s katerim je javno razkril in zrušil dotedanjo tabu temo insceniranih dachauskih procesov. V pretresljivem romanu se srečujemo s spominskim gradivom, dokumenti in z literarno fikcijo. Delo je obveljalo za izrazito pogumno politično dejanje, v javnosti je sprožilo izjemen odziv, hkrati pa ga odlikuje presunljiva literarno umetniška izpovednost. Izšlo je v več kot 30.000 izvodih. Leta 1999 je prejel Zlati častni znak svobode Republike Slovenije za življenjski literarni opus in zvestobo slovenstvu.