Ostržek 36

RAVNATELJEVA KOLUMNA       Dušan Merc, pisatelj in ravnatelj OŠ Prule, Ljubljana (Foto: Ljubo Vukelič)   Ravnateljevo branje – POTOLČENI KRAMOH   Vsakdo ve, da se besede, krivične in izgovorjene z zaničevanjem, zadrejo nekam kakor trn, ki boli dolgo, lahko do konca življenja. Grenke so, vžgejo pečat, ki ga spomin prekrije s prahom in časom, vendar nikoli do konca ne prekrije.   Imel sem učiteljico, ki nas je hotela vzgajati z literaturo. Pozneje sem ugotovil, da imajo takšen namen vse učiteljice. Kakor da je namen literature v šoli samo vzgojen. Učiteljski poklic pač določa odnos do literature: z učenci prebrati zgodbo in potem o njej razpravljati in imeti že vnaprej v načrtu, kaj morajo učenci spoznati. Vse izrečene besede vseh učencev skupaj z učiteljico in besede vseh učiteljic ob literarnem tekstu niso dovolj, da bi ga razložile do konca. Še danes ne vem, ali učiteljice to vedo ali ne. Najprej razjasnijo vse pojme, besede, razčlenijo dogajanje z učenci in naredijo zaključke. In vedno ostane nekaj, nekaj neizrečenega, ostanek, pribitek, dodana vrednost, nekaj več. Tisto nekaj več se človeku v resnici vrača in ga opominja vedno, ko na novo prebere katero koli iz otroštva znano zgodbo.   Kdo ravnatelju pomaga zazreti se v otroško dušo, če je že star in je pozabil, kako je biti otrok? V državi in v šoli je neskončno zakonov in na vrhu vseh zakonov ustava, ki jo moramo spoštovati in uveljavljati tudi zato, da bi zagotovili otrokove pravice. Vendar so zakoni lahko le prazne besede, ker v njih ni otroške duše, niti besede o njej. Ta je skrita v drugih knjigah, v literaturi. Tam se včasih zalesketa to najbolj dragoceno bistvo otroka.   Če danes na novo preberem Vorančeve Solzice, se bolečine trnov v stari ravnateljevi duši obudijo, postanejo bolj realne, kakor je življenje med učenci, ki ga opazujem vsak dan, kjer se solze in solzice, žalost in radost skupaj pojavljajo kakor zakonitost zdaj tukaj zdaj tam, na hodnikih, na dvorišču, v učilnici. Smeh in bolečina se napajata iz istega vira. Iz krivice, iz žalosti in upanja, da ni vse krivično, da je tudi lepo. Skoraj vedno skupaj, isti vir in isti vzrok, da ne veš, kako bi presodil. Navadno moraš počakati, da hlipanje poneha in da smeh zamre. Vse skupaj presahne, ko pride jokica ali jokec do spoznanja. Če je bila ob tem storjena krivica, pri kateri je sodeloval ravnatelj ali učiteljica, bo grenka kepa ostala v grlu še zelo dolgo.   Ponovno branje Vorančevega Potolčenega kramoha v stari ravnateljevi duši obudi spomin na dolgo vrsto tistih, ki si jih ranil, jih zaničeval, oni pa so te z očmi rotili, da jim nikdar več ne rečeš Potolčeni kramoh.