Ostržek 41

UMETNIKI SEZONE JOŽE SNOJ – 80. OBLETNICA ROJSTVA   Jože Snoj. Foto: STA, www.siol.net   Življenje Slovenski pesnik, pisatelj, esejist Jože Snoj je bil rojen 17. marca 1934 v Mariboru. Med drugo svetovno vojno je z družino kot begunec najprej živel v Mokronogu na Dolenjskem, nato v Ljubljani. Leta 1960 je v Ljubljani diplomiral iz slovenskega jezika in primerjalne književnosti. Od 1961 do 1971 je bil novinar v kulturni redakciji časopisa Delo, od 1971 do 1993 pa urednik pri Državni založbi Slovenije. Živi in dela v Ljubljani.   Delo Leta 1963 je izšla Snojeva prva pesniška zbirka Mlin stooki, sledilo pa ji je še več kot petdeset knjižnih literarnih del: vrsta pesniških zbirk ter pripovednih in esejističnih besedil, v katerih je sprva sledil modernističnim literarnim načelom. Ustvaril je tudi številne knjige za otroke in mladino, pri čemer je tako v poeziji kot v prozi vselej izhajal iz osebne izkušnje, nato pa svoja doživljanja lastnih otrok pogosto pravljično in fantastično nadgradil. V letu 2012 je po dolgoletnem molku na področju mladinskega ustvarjanja napisal popolnoma realistično zasnovane kratke zgodbe Lenartovih prvih pet. Za svoje novinarsko, pesniško in pisateljsko delo je prejel številne nagrade, med drugimi dvakrat Levstikovo nagrado za mladinsko literaturo (za mladinsko povest Barabakos in kosi ter za fantastično pripoved Avtomoto mravlje in pesniško zbirko Pesmi za punčke), v letu 2012 pa še Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Živi in dela v Ljubljani.     Ob Snojevi 80-letnici so pri Miš založbi izdali obsežno dvojezično antologijo Snojeve poezije, ki na 400 straneh ponuja izbor iz vseh njegovih trinajstih pesniških zbirk. Knjigo z naslovom In cel boš, podobne otoku je likovno opremil Damijan Stepančič, pesmi pa je v angleščino prevedla Sovretova nagrajenka Nada Grošelj. Spremno besedo je napisala Snojeva žena, literarna zgodovinarka dr. Malina Schmidt Snoj. Več na: http://www.zalozbamis.com/knjiga/in-cel-bos-podoben-otoku/   Izbrana dela za otroke: Besede izbrane za modrijane, Mladinska knjiga Založba, 2013   Lenartovih prvih pet, Založba Miš, 201   Skozi vrt in čez plan, skozi leto in dan, Založba Mladika, 1997   Bajanja o Bogu, Založba Mihelač, 1993   Jutro sveta, Založba Mladika, 1991   Zakleta hiška, Mladinska knjiga Založba, 1990   Palčki so!, Mladinska knjiga Založba, 1989   Škorček norček, Mladinska knjiga založba, 1988   Zarika iz zarje, Založba Borec, 1987   Pravljica o Vodni kapljici, Založba centralnega zavoda za napredek gospodinjstva, 1987   Srečni ščurek, Založba Borec, 1983   Sanjska miška, Mladinska knjiga Založba, 1983   Hišica brez napisa, Mladinska knjiga Založba, 1978   Pesmi za punčke, Mladinska knjiga Založba, 1976   Avtomoto mravlje, Mladinska knjiga Založba, 1975   Barabakos in kosi, Mladinska knjiga Založba, 1969   Več o avtorju lahko preberete na: http://www2.arnes.si/~jsnoj2/   IVAN MINATTI – 90. OBLETNICA ROJSTVA     Ivan Minatti. Foto: Roman Šipić, www.delo.si   Življenje Slovenski pesnik, prevajalec in urednik Ivan Minatti (22. 3. 1924–9. 6. 2012) se je rodil v Slovenskih Konjicah. Ko je bil star pet let, so se z družino preselili v Slovenj Gradec, pri desetih pa v Ljubljano. Leta 1943 je maturiral na gimnaziji v Ljubljani in začel študirati medicino. V vojnem času se je pridružil partizanom. Pri NOB je bil udeležen od leta 1944 ter bil četni in bataljonski komisar v 16. narodnoosvobodilni brigadi Janka Premrla - Vojka, leta 1946 pa je bil demobiliziran. Po osvoboditvi je na Filozofski fakulteti ljubljanske Univerze študiral slavistiko in leta 1952 diplomiral. Od leta 1947 je bil urednik Mladinske knjige, kjer je deloval do upokojitve leta 1984. Od leta 1987 je bil dopisni, od leta 1991 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Umrl je leta 2012 v Ljubljani.   Delo Minatti sodi v pesniško generacijo, ki je začela pisati med vojno in nato nadaljevala povojno književnost, zato ga imamo predstavnika prvega povojnega rodu slovenskih pesnikov. Pesmi je pisal že v gimnaziji in jih objavljal v rokopisnem almanahu Utrinki, ki ga je izdajala skupina sošolcev, nato pa v reviji Umetnost Mihe Maleša. Med vojno je objavljal v partizanskih glasilih, kasneje pa je sodeloval pri Slovenskem zborniku, Novem svetu,Mladinski reviji, Slovenskem poročevalcu, Novih obzorjih, Sodobnosti, Pionirskem listu in drugih. Veliko je tudi prevajal, v glavnem poezijo.      Minattijeve pesmi večinoma govorijo o odtujenem človeku, ki se zateka v naravo. Velik uspeh mu je prinesla pesem Nekoga moraš imeti rad, ki jo je izdal v istoimenski zbirki leta 1963. Njegova lirika je predvsem osebna, razpoloženjska in čustvena, intimistična. Njegov slog je impresionističen, novoromantičen, usmerja pa se tudi k ekspresionizmu. V njegovih pesmih prevladuje svobodni verz. Kritiki so mu na začetku očitali premajhno borbenost, kajti za takraten vojni čas so bile značilne udarnejše pesmi. Njegove pesmi so bile sprva nemalokrat otožne, prikazovale so tesnobo, samoto, dvom, negotovost, melanholičnost in pesimizem, kasneje pa je začel ustvarjati bolj intimistično liriko ter tako poleg pesnjenja o družbi ter poeziji opeval tudi ljubezen in naravo. Napisal je tudi nekaj pesmi za otroke, ki so bile objavljene v revijah kot so Ciciban, Pionir, Kurirček ipd. Med njimi so: Sivi oblaki - bradati možaki; Poženi klas!; Jutro; Kaj jesen nam mari?; Pesem; Mucka in ježek; Pesem o stari čebeli; Medved, pujs in lisica; Hoj-hej!; Pionir Tonček; Kaj je v košku?; Čudovito darilo; Tiše, le tiše ...; Čirik-ci!; Ne misli več name, na nas; Prismoda - kralj; V bregu drevo stoji; Karavana; Šopi usahle trave ...; Tih, samoten je svet; Kurirček; Pošta iz Trnovskega gozda; Brez naslova.   Minattijeva poezija je prevedena v več jezikov. V knjižni obliki so izšli izbori v srbskem, makedonskem, albanskem in češkem jeziku. Prejel je več nagrad, med njimi Nagrado društva slovenskih pisateljev za pesniško zbirko Pa bo pomlad prišla (1955), nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Nekoga moraš imeti rad (1964),nagrada in diploma zveznega odbora ZZB NOV Jugoslavije za delo na izvirnem in prevajalskem književnem področju (1970), Prešernovo nagrada za zbirko Prisluškujem tišini v sebi (1985), Zlatnik poezije, posebno priznanje na Veronikini nagradi (2009 ). (Vir: Wikipedija)   SREČKO KOSOVEL – 110. OBLETNICA ROJSTVA     Srečko Kosovel   Življenje Srečko Kosovel se je rodil 18. 3. 1904 v Sežani. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Pliskovico na Dolenjem Krasu, leta 1908 pa so se naselili v Tomaju, kjer je Kosovel obiskoval osnovno šolo. Svoj prvi spis, v katerem je opisal mesto Trst, je objavil že kot 11-leten otrok v otroškem listu Zvonček. Po opravljeni osnovni šoli se je leta 1916 vpisal na realko v Ljubljani. Začel je sodelovati v srednješolskem literarnem krožku in v dijaških glasilih, izdajati je začel tudi tiskan dijaški list Lepa Vida in zbral ob njem vrsto mladih, vendar ga je moral zaradi neplačanih dolgov opustiti. Ko je leta 1922 maturiral, se je odločil za študij slavistike, romanistike in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Sodeloval je pri avantgardistični reviji Trije labodi, ki je začela izhajati leta 1921 v Novem mestu. Leta 1925 je s svojimi vrstniki prevzel urejevanje revije Mladina. Pripravljal je tudi zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla. Konec februarja 1926 se je po nastopu, ki ga je imel v Zagorju, prehladil in zbolel, ko je ponoči na postaji čakal vlak. Za velikonočne počitnice se je navidez ozdravljen lahko vrnil v Tomaj, kjer pa se je bolezen ponovila in pojavili so se zapleti. Umrl je 27. maja 1926.    Delo Kosovel je sprva pesnil pod vplivom moderne, posebej impresionizma Josipa Murna. Najobsežnejši del njegovega pesništva tako govori o Krasu, zaradi česar ga imenujemo »lirik Krasa«. V njegovih pesmih srečujemo impresije, ki pogosto preraščajo v prispodobo narodne ogroženosti, motive, v katerih je upodobljena ljubezen do matere in dekleta, pa izpovedi, v katerih se oglaša slutnja smrti. Nato je Kosovel prešel v ekspresionizem in razvil vizionarsko, družbeno in religiozno tematiko z osrednjo idejo o osebni in kolektivni apokalipsi, ki v sebi nosi očiščenje krivde in stvarjenje novega etosa. Tako precej pesmi govori o družbenih krivicah, o mračni usodi Evrope (Ekstaza smrti) in o neizogibnosti revolucionarne preobrazbe sveta (Rdeči atom). Težišče njegovega dela je tako v ekspresionizmu, zato je najizrazitejši, pa tudi najpomembnejši slovenski ekspresionist.       Izjemno poemben delež v Kosovelovem opusu predstavljajo tudi njegove t. i. konstruktivistične pesmi (konsi), ki so po njegovi smrti izšle v pesniški zbirki Integrali 26 in veljajo za najmodernejši tip slovenske poezije.     Pisal je tudi krajšo prozo in esejistiko ter ustvarjal tudi za otroke in mlade. Naslovi nekaterih njegovih otroških pesmi so: Naša bela mačica (Sonček boža tačice), Sultanček na vlaku, Medvedi in medvedki, Vrabček zoblje, Polhi, Deček in sonce, Brinjevka, Škrat Dobrošin, Kje?, Otrok s sončnico, Burja, Prošnja, Dete na travi, Marjetice, Naš prašiček, Močeradek, Polh v jeseni, Večer, Pasja vera, Stoji sredi polja, Vožnja, Na večer, Kadar otrok spava, Danuška, Mravljica, Pesem s Krasa, Hišica, ki je pod klancem, Vas za bori, Po nevihti, Odpeljali so kozlička, Polno pest, Starka za vasjo, Mati bere, Mati čaka, Drevesa v dolini, V sivem jutru, Pesem št. 1, Cvetje na oknu. (Vir: Wikipedija)            JOSIP JURČIČ – 170. OBLETNICA ROJSTVA     Josip Jurčič   Življenje Josip Jurčič, slovenski pisatelj in časnikar, se je rodil 4. marca 1844 kot sin revnih kmečkih staršev. Po končani osnovni šoli v Višnji Gori je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, kjer se je seznanjal z domačo in tujo literaturo. Pri sedemnajstih letih je objavil svojo prvo pripovedko (Pripovedka o beli kači, 1861). Po končani gimnaziji je odšel na Dunaj, kjer je študiral slavistiko in klasično filologijo. Študija zaradi pomanjkanja denarja ni dokončal. Leta 1868 je z Josipom Stritarjem in Franom Levstikom izdal zbornik Mladika ter v njem objavil povest Sosedov sin. Leta 1868 je dobil službo pomočnika glavnega urednika pri časniku Slovenski narod v Mariboru, štiri leta kasneje pa je postal njegov glavni urednik in se preselil v Ljubljano. Tam je ob Franu Levstiku postal osrednja oseba v slovenskem političnem in kulturnem življenju. Po dveh letih zdravljenja jetike je 3. maja 1881 umrl v Ljubljani.   Delo Josip Jurčič je pričel ustvarjati v dijaških letih, ko si je zapisoval slišane zgodbe in drugo ljudsko gradivo. Kot rezultat zbiranja tega materiala je izšla Pripovedka o beli kači (1861). Na njegovo ustvarjanje so vplivale pravljice, anekdote in pripovedke ljudskega izročila, ki mu jih je pripovedoval njegov ded. Pripovedi je zbral in izdal v zbirki Spomini na deda (1863) in v kratki povesti Prazna vera (1863). Leta 1864 je Mohorjeva družba izdala in s stotimi goldinarji nagradila zgodovinsko povest Jurij Kozjak, slovenski janičar in črtico Jesenska noč med slovenskimi polharji. V literarni reviji Slovenski glasnik pa sta bili izdani povesti Domen (1864) in Jurij Kobila (1865). Leta 1869 je poskušal v Mariboru ustanoviti nov časnik Glasnik, list za zabavo, književnost in pouk, vendar je časnik doživel le eno izdajo. Leta 1880 je Josip Stritar napovedal prenehanje izdajanja Zvona, zato je Josip Jurčič skupaj z Jankom Kersnikom, Franom Levcem in Ivanom Tavčarjem v Ljubljani ustanovil nov leposlovni list Ljubljanski zvon. Prva številka je izšla leta 1881. Jurčič je za časnik napisal Rokovnjače (1881), vendar je zaradi bolezni dodelal le enajst poglavij, ostala poglavja pa je po Jurčičevemu načrtu spisal Janko Kersnik. Hkrati je za Ljubljanski zvon pisal zgodovinsko tragedijo Veronika Deseniška(1886), ki mu jo je uspelo dokončati.   Josip Jurčič je bil eden izmed prvih slovenskih pripovednikov in realističnih pisateljev. V slovensko literaturo je uvedel nove pripovedne oblike: črtice, novele, pripovedke, povesti in romane. Njegov Deseti brat (1866) namreč velja za prvi slovenski roman, dramsko delo Tugomer (1876) pa za prvo slovensko tragedijo.               Josip Jurčič se v glavnem ni posvečal pisanju mladinskih del, kljub temu pa sodita v mladinsko književnost humoreski Vrban Smukova ženitev (1865) in Kozlovska sodba v Višnji Gori (1867), slednja celo kot Jurčičevo najbolj prevajano delo. Med mladinsko književnost se danes lahko uvršča tudi več njegovih povesti, npr. Jurij Kozjak (1864) in Sosedov sin (1868) ter celo romana Deseti brat (1866) in Rokovnjači (1881). (Vir: Wikipedija)