Ostržek 41

  RAVNATELJEVA KOLUMNA       Dušan Merc, pisatelj in ravnatelj OŠ Prule, Ljubljana  (Foto: Ljubo Vukelič)     med signali in simboli in pomeni Kako otroci in odrasli beremo basni in druge živalske zgodbe   V nekem psihološkem in na videz zelo prijetnem testu za ugotavljanje osebnostnih lastnosti človeka, kjer testiranec v resnici govori o sebi, ko ugotavlja, kaj mu pomenijo večinoma črno-bele in simetrične packe, podoba medveda šteje za podobo človeka. Človek pa je osrednji interes človeka. To je edina znanstvena potrditev, da podoba medveda ustreza podobi človeka. Vse ostale potrditve so travestije. Lahko so literarne ali likovne. Navajeni smo jih, beremo jih in se ob njih hahljamo in uživamo. In tega učimo tudi otroke, kaj pa drugega.   Basni so starodaven izum, verjetno še iz časov, ko je Egidu, Gilgamešev priležnik, postal človek po tem, ko je izgubil možnost komuniciranja z živalmi. Privilegij govoriti in razumeti živali pa v svojem svetu na videz ohranjamo tudi odrasli.   Ko je veliki Racine po Balzacovem pripovedovanju v Okroglih povestih hotel svojemu vladarju povedati, kaj vse je narobe, je ustvaril veliko mišje kraljestvo, celo dvor ljubic in priležnic in parvenijev, mišk in miškov – in njegov vladar je bil dovolj pameten, da je vse vzel na znanje in se nad opisom zamislil. Za velikim Balzacom in Racinom je bilo veliko posnemovalcev tudi pri nas, če omenim samo Ribičiča (ve se katerega) in Svetlano (se tudi ve katero).   Splošna ugotovitev podučenega kralja bi lahko bila: res je človeškost v nas samih tisto, kar nas razločuje od živali in kar iščemo v živalih. In ker smo ljudje, v živalih iščemo človeškost. Veliki Balzac in Racine sta znala to političnim veljakom (ki niso bili izvoljeni, pač pa dani od boga), lepo razložiti in oni so znali to razumeti – kar danes, v demokraciji, ljudski vladavini politikov, ni možno.   Najti v živali nekaj človeškega je prastara prevara ljudi, ki so hrepeneli po svobodi in resnici. Očitna je tudi danes, ko naj bi bili tehnološko odtujeni in razčlovečeni. Vzporednice seveda sploh niso utemeljene in so samo produkt naše percepcije in projekcije, živalski svet ostaja tak, kot je, sam po sebi, mi ga le uničujemo … Končno so živali prebivalke istega planeta kot ljudje in so njegove socialne in biološke sorodnice.   Vsekakor samo pri lovcih, zoologih, živinorejcih in mestnih pasjeljubcih osrednji interes posameznika ni človek, pač pa žival. Ampak ti so v svoji mentalni travestiji, ki je ena od najbolj ljubkih in uspešnih literarnih zvijač, seveda nevredni pozornosti. Ali pa se vsaj javno ne sme razkrinkati, za kaj gre pri večini. Mislim, da je veliki filozof Kant zagovarjal človeški odnos do živali, ker samo s tem kažemo svojo človeškost. Starega in onemoglega psa ne bomo prepustili njegovi usodi, pač pa ga bomo negovali do njegovega pogina. Ampak pri mestnih pasjeljubcih ne gre za to, gre za povsem nekaj drugega…   Ponazarjanje človeškega sveta in lastnosti ljudi z živalskimi liki in živalskim vedenjem je seveda zapletena projekcija in je podobna tisti, ko na nočnem nebu vidimo Veliki voz, Kastorja in Poluksa itd. Zvezde z našo projekcijo nimajo prav nobene zveze. Prav tako nimajo živali nobene izmed lastnosti, ki jim jih pripisujemo ljudje.   Pa vseeno: kolikokrat svoj čustveni in razumski svet vežemo na živali? Zelo pogosto. Ali one lahko naredijo enako oziroma nasprotno? Ne, hvala bogu, v njih ni nič človeškega, bi lahko rekli. Zato dovolite, da šolsko zbornico oblečem v živalske kože ter podobe in ljudi razvrstim tako, kot smo doslej živalim podeljevali človeške lastnosti – torej, v vsaki zbornici se najde ježek ali ježevka, ki se ob kralju živali, levu ali ravnatelju, takoj naježi in onemogoči kontakt, potem imamo plahe srnice, ki leva z otožnimi očmi prepričajo, naj ne bo neusmiljen s kakšno zahtevo, da naj bi sodelovale pri kakšni prireditvi, potem imamo ščuko, ki takoj pokaže zobe in ugrizne, potem na pol dremavega medveda ali medvedko, potem kakšno zapeljivo ptico pevko, ki samo poje in nič ne dela itd. Če je ravnatelj kralj živali, potem je nedvomno res, da je brez ravnateljske grive navaden maček, ki poležava nekje na obrobju dogajanja in se seli tja, kamor gre ostala živalska čreda, saj je brez nje nemočen, lačen in seveda ni več kralj.   Mislim, da hoče vsak resen avtor, ki piše za otroke, ustvariti vsaj enega literarnega Obutega mačka, mačka Murija, kakšno socialno skupino miši ali čebel ali kaj podobnega. To počnejo risarji risank, to počnejo lutkarji in vsi, logopedi in specialni pedagogi, psihologi in učitelji, ki se hočejo skozi živalski svet prebiti do otroške duše, otroških čustev, otroškega razumskega sveta. To je seveda zelo težko in obupno opravilo, ki so se ga lotevali že pravljičarji, znani in neznani, ljudski in »neljudski«, tega so se posluževali tudi pikri politični komentatorji itd. O literaturi za odrasle, o Življenjskih nazorih mačka Murra E. T. A. Hoffmanna, o siloviti Živalski farmi na tem mestu ne moremo govoriti, pa vendar. Seveda tudi o mitoloških oploditvah in zavrnitvah ter metamorfozah vseh oblik v literaturi za odrasle ne bomo govorili.   Basen je seveda zgodba, po zasnovi lahko zelo podobna pridigi, ki je v jedru sestavljena iz zgodbe ali primere, ki je prispodoba, sledi pa ji nauk. Basen se od pridige razločuje po marsičem, predvsem pa po tem, da mora bralec poanto poiskati sam in jo upovedati ali pa si misliti svoje in biti tiho, ker je njena morala preveč vseobsežna oziroma obča ali pa preveč konkretna. V obeh primerih je cinizem avtorja do neke realnosti ali človeške lastnosti, ki je tudi realnost, viden, otipljiv in neponovljiv. V vsakem primeru, kot je v literaturi običajno, zgodba pove več kot razlaga.   Torej, bralna značka za odrasle (ali zastavica), ki jo je napisal Slavko Pregl. Samo dve basni iz precej obsežne zbirke – Treba je plačati in Prestrašeni pevci iz knjižice Sladke denarnice in druge basni. Otroško interpretacijo si je težko zagotoviti, lažja je politična. Otroška bi bila sočustvovanje s papagajem, ki samo ponavlja slišano, in čudež, da se to sploh lahko zgodi. Otrok namreč ne more vedeti, da papagaji ne govorijo, če pa jih sliši, in da žabe ne pojejo, temveč se enako kakor papagaj samo odzivajo. Otrok živali v svojem vedenju vseeno lahko pripiše njeno temeljno razliko od ljudi – da ne govori. Zavedati se moramo, da otrok vseeno ve, da ne gre za pravo govorico, da je nekaj narobe (tako kot sprejme namišljen lik dedka Mraza ali božička in si ohranja možnost za igro in skrivnost ...). Ampak, ali ni naša dolžnost, da ga vzgajamo v ljubezni do živali, da ga torej učlovečimo s tem, da se vede do živali kot človek in jih ima rad?   Kje je morala zgodbe v basni, ko se papagaj baše z zrnjem in vodo ter ga kanarček nedolžno vpraša, zakaj nikoli ničesar ne zapoje po svoje, zakaj vedno le ponavlja za gospodarjem? V tem, da papagaj cinično odvrne, pravzaprav ponižujoče za gospodarja, da mora imeti slednji vedno prvo besedo, sam pa je vesel, da ima vedno dovolj hrane in pijače.   No, zadeva ni tako preprosta: kanarček svojo eksistenco istemu gospodarju verjetno poplača z lepim petjem. Ampak o tem nam Slavko Pregl ne pove ničesar. Verjetno pa je tudi to, da gospodar daje pijačo in jedačo kanarčku zato, ker je ta umetnik, ker ne oponaša gospodarja in ker gospodar ne more oponašati kanarčka, papagaja pa lahko. In tako ugotovimo: papagaj je tudi gospodar, ker ta v papagajevem oponašanju prepoznava sebe. Problem nastane takrat, ko gospodar ugotovi, da ga papagaj oponaša tudi v tem, da hoče imeti vedno prvo besedo (zgodba bi se nadaljevala tako, da bi ptiču takoj zavil vrat, ker bi ugotovil, da nič ne pove in da samo ponavlja).   Ali lahko otroku pri bralni znački razložimo problem gospodarja, ki plačuje za to, da ima prvo besedo?   No, če bi otrok razumel organizacijo in pomen političnih strank in političnega življenja, bi šlo. Ker pa tega še ne more, mu ostane čudež, ki ga pozna in ki ga Pregl samo izrabi: papagaj govori, ne da bi razumel, tako kot gospodar ne razume, o čem poje kanarček. Podobna zgodba z nerazumevanjem signalov in simbolov je v basni Prestrašeni pevci. Težko je že, da bi mestni ali podeželski otrok slišal žabje regljanje. No, če imamo možnost, mu to lahko omogočimo kakega toplega poletnega večera tik pred dežjem. Če ne, moramo to nadoknaditi kako drugače. Kako, bom povedal na koncu.   Torej, žabje regljanje privabi štorkljo (ki razume blagoglasno basiranje in tenorsko petje na čez seveda po svoje, brez estetike in z gurmansko idejo). Rada bi bila članica pevskega zbora, a pevovodja njeni prijaznosti ne nasede in ukaže pobeg z zbornega mesta. Naivni mali in mladi žabec seveda vpraša, zakaj bi ne vzeli medse štorklje.   Morala, ki jo izve, je zelo zavita in točna: štorklja nima posluha, kljuna pa zaradi tega, ker nima posluha, ne bi hotela zapreti. To je samo vljudno predvidevanje, resnica se pokaže šele z dejanjem matere žabe (pa mislim, da regljajo samo samice, kar niti ni pomembno), ki nauči malega žabca več kot obsodba nesposobnosti štorklje, da bi pela. Hitro se namreč potopi pod širok zelen list. No, toliko povedati na tako kratek in jedrnat način znajo samo mojstri, drugi moramo pisati romane. Nam preostane razlaga.   Kako razložiti sodobnemu otroku, kaj je regljanje? No, posluša lahko parlamentarce in parlamentarke zbrane iz vseh političnih mlak, lahko posluša predvolilne obljube samcev in samic, lahko posluša kakšne branjevke na trgu ali tudi učiteljice v šolski zbornici… no, vsekakor pa samo politiki v svojih zborih kličejo dež in nesrečo. Če pa otrok vsega tega ne razume, ker je normalen otrok, se mu predvaja pesem Žabe svatbo so imele. Tam človeški samci čudovito regljajo – kakor prave žabe.