Ostržek 39

 UMETNIKI SEZONE JOSIP VANDOT – 130. OBLETNICA ROJSTVA   Dvakrat v tem letu se bomo spomnili slovenskega mladinskega pisatelja Josipa Vandota, in sicer v mesecu januarju ob 130. obletnici njegovega rojstva ter v mesecu juliju, ko bo minilo 70 let od njegove smrti. Literarnega očeta slovitega Kekca bomo predstavili v zadnji številki Ostržka v tem šolskem letu.   BOGOMIR MAGAJNA – 110. OBLETNICA ROJSTVA   Bogomir Magajna. Foto: www.dlib.si   Življenje Slovenski pisatelj, zdravnik in urednik Bogomir Magajna (13. januar 1904, Gornje Vreme–27. marec 1963, Ljubljana), brat pisatelja Franceta Magajne, se je rodil v Gornjih Vremah pri Divači. Prve štiri razrede je obiskoval v Vremskem Britofu, nato pa je bil gojenec Zasebne deške ljudske šole Marijanišče v Ljubljani. Leta 1923 je maturiral na Klasični gimnaziji v Ljubljani in se vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Kasneje je nadaljeval in dokončal študij medicine na Medicinski fakulteti v Zagrebu. Študij medicine je dokončal leta 1930 ter od septembra do oktobra 1931 služil vojaški rok v jugoslovanski vojski kot zdravnik kaplar. Pomembno je njegovo službovanje v vlogi vojaškega kaplarja v Sarajevu, kjer je dokončal roman Gornje mesto, ter v Logatcu, kjer je nastala njegova zbirka novel Graničarji. Leta 1931 je začel prakticirati po različnih oddelkih Splošne bolnišnice v Ljubljani (sedaj Univerzitetni klinični center Ljubljana), in sicer v takrat še obstoječi Državni bolnici za ženske bolezni v Ljubljani ter v Sanatoriju Šlajmarjev dom. Magajna je pričel leta 1935 delati v Psihiatrični kliniki na Studencu pri Ljubljani. V Zagrebu je leta 1938 opravil strokovni izpit in postal zdravnik sekundarij. Leta 1940 je izšla zbirka Zaznamovani. Kot dezerterja italijanske vojske so ga 18. maja 1942 aretirale okupatorske oblasti ter ga v Trstu obsodile na leto dni zapora in na pet let odvzema državljanjskih pravic. Leta 1943 je dezertiral iz italijanske vojske. Istega leta je ustanovil bolnišnico na Snežniku. Ministrstvo za zdravje mu je leta 1947 priznalo naslov zdravnika specialista. Umrl je 27. marca 1963 v Ljubljani.   Delo Pisateljeva prva ohranjena objava je izšla leta 1918 v dijaškem rokopisnem listu Plamen, ki je izhajal v Zasebni deški ljudski šoli Marijanišče. V njem je sodeloval še po maturi, do leta 1924. V glasilu je objavil okrog 80 likovnih prilog in ilustracij. Magajna je leta 1922 objavil nekaj prispevkov v zagrebški reviji Luč in še isto leto objavil Pesem bolne deklice v Kosovelovi reviji Lepa Vida. Z Božom Voduškom je leta 1925 sodeloval pri organizaciji revije Križ na gori. Revija Mladika je leta 1925 objavila ciklus novel Ljudje od morja, med katere spadajo dela Tito, Devinski ribič, Deček. Njegov knjižni prvenec Primorske novele je izšel leta 1930 pri Mohorjevi družbi. Njegov roman Gornje mesto je leta 1931 izšel v reviji Mladika. Pri Mohorjevi družbi sta leto kasneje (1932) izšli dve njegovi knjigi: zbirka novel Bratje in sestre ter roman Gornje mesto. Pri Mladinski matici je leta 1933 izšla njegova prva mladinska knjiga Brkonja Čeljustnik. Mohorjeva družba je leta 1934 izdala zbirko novel Graničarji. Pri Mohorjevi družbi je bila leta 1937 izdana njegova druga mladinska knjiga Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču. Pod psevdonimom Bogo Vremec je leta 1937 objavil zbirko novel Le hrepenenja. Knjigarnar Jože Žužek je leta 1943 izdal dve Magajnovi knjigi: Oživeli obrazi ter mladinsko delo Racko in Lija. Leta 1944 je Magajna pričel urejati Partizanski zdravstveni vestnik. Mladinska knjiga je leta 1952 objavila izbor mladinskih del V deželi pravljic in sanj. Leto kasneje (1953) je pri Založbi Lipa Koper izšla njegova zbirka novel Odmev korakov. Leta 1954 je postal predsednik založniškega sveta Založbe Lipe Koper in ga vodil do svoje smrti. V Knjižnici Sinjega galeba je bila leta 1954 izdana druga izdaja Racka in Lije. Založba Obzorja je leta 1955 izdala v zbirki Pravljica knjižico O zlatem klasu, zlatem grozdu in biseru. Istega leta je pri Založbi Lipa Koper izšla zbirka novel Zgodbe o lepih ženah. Leta 1956 je Mladinska knjiga izdala v Pionirskem listu drugo izdajo Brkonje Čeljustnik. Pri Cankarjevi založbi je leta 1957 izšel ponatis romana Gornje mesto, Založba Lipa Koper je izdala zbirko novel Na bregovih srca, Mladinska knjiga pa Povestice o punčki Maji. Istega leta je pisatelj zaprosil za naslov primarija. Dve leti po njegovi smrti (1965) je Založba Lipa Koper izdala izbor pisateljevega dela v knjigi Življenje in sanje. Po Bogomirju Magajni nosi ime Osnovna šola dr. Bogomirja Magajne Divača. (Vir: Wikipedija)   Med Magajnovimi deli za mladino je najbolj znan njegov Brkonja Čeljustnik, ki je doživel več izdaj, med njimi:   Brkonja Čeljustnik, Mladinska matica, 1933. Grafike Božidar Jakac.   Brkonja Čeljsutnik. Foto: www.dlib.si   Brkonja Čeljustnik, Mladinska knjiga, 1981   VITOMIL ZUPAN – 100. OBLETNICA ROJSTVA   Vitomil Zupan leta 1983. Foto: Janez Bogataj   Življenje Vitomil Zupan se je rodil 18. januarja 1914 v Ljubljani. Njegova mama Ivanka Korban je bila učiteljica, oče Ivan Zupan pa je kot poročnik padel v prvi svetovni vojni. Njegova mama se je leta 1918 drugič poročila in ponovno ovdovela, ko je bilo Vitomilu komaj 14 let.Vitomil je obiskoval državno realno gimnazijo v Ljubljani, iz katere je bil izključen, ker je pri igranju ruske rulete po nesreči ustrelil prijatelja. Po tem dogodku je odpotoval in prepotoval južno Evropo od Grčije in Turčije do Španije, vsaj po morju. Po vrnitvi se je pridružil gibanju OF in bil kot ilegalec zaprt v Ljubljani, Čiginju pri Tolminu in v Gonarsu. Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini je Vitomil delal za Radio OF in slovensko gledališče. Pisal je igre za partizanski oder, ki so jih uprizarjali in tiskali že leta 1944.   Po vojni je delo nadaljeval kot urednik v kulturnem programu Radia Slovenije. Leta 1947 je začel delovati kot svobodni pisatelj, a so ga leta 1948 zaradi potegavščine s prijatelji na montiranem procesu obsodili na osemnajst let ječe. Z nekaj prijatelji je namreč telefoniral Josipu Vidmarju, takrat predsedniku slovenskega prezidija, in mu rekel, da je Tito odstopil. Splošni zmedi je kmalu sledila aretacija. Četverica soobtoženih je bila na prvem mestu obtožena zaradi »zločinov zoper javno moralo«, širjenja dovtipov, žalitve vodilnih politikov, smešenja in blatenja pridobitev narodnoosvobodilnega boja, itd. V zaporu je preživel skoraj sedem let; izpuščen je bil leta 1954. Po prihodu iz zapora je diplomiral na gradbeni fakulteti in delal kot samostojni pisatelj. Umrl je 14. maja 1987. (Vir: Emka)   Delo Osrednji del Zupanovega ustvarjanja zavzema trilogija romanov Menuet za kitaro - na petindvajset strelov (1975), Komedija človeškega tkiva (1980) in Levitan (1982). V njih je Zupan provokativno, z vpletanjem avtobiografskih podatkov in brez moralnih zavor pripovedoval o predvojnih, medvojnih in povojnih doživetjih, spolnih ter drugih avanturah. Osrednja tematika del je individualna nevezanost kot upor zoper družbene vrednote, pa tudi totalitarni dogmatizem. Zupan je pisal tudi pesmi, med drugimi je znana njegova zbirka Polnočno vino (1973), po smrti pa so izšle tudi njegove Pesmi iz zapora (2006).   Za otroke je pisal mladinske povesti in pravljice: Trije konji, 1970. Foto: www.bolha.com     Potovanje v tisočera mesta, 1983     Plašček za Barbaro, 1986     Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo, 2011   Ključna Zupanova dela so bila prevedena v vse pomembnejše evropske jezike, za svoj literarni opus je prejel številne nagrade:  - 1947 Prešernova nagrada za dramo Rojstvo v nevihti  - 1969 Nagrada na festivalu v Ohridu za radijsko igro Upor črvov  - 1972 Prva nagrada na jugoslovanskem dramskem natečaju za Bele rakete lete na Amsterdam  - 1973 Župančičeva nagrada za roman Potovanje na konec pomladi  - 1982 Župančičeva nagrada za roman Levitan  - 1984 Prešernova nagrada za literarni opus (Vir: RTVSLO)      Ob 100. obletnici rojstva ene najbolj karizmatičnih osebnosti slovenske zgodovine Vitomila Zupana so pri založbi Mladinska knjiga izdali monografijo Album Vitomila Zupana: Važno je priti na grič, življenje in delo Vitomila Zupana (1914 – 1987). Poleg dokumentov, fotografij iz družinskih arhivov in odlomkov iz Zupanovih del knjiga vsebuje še intervjuje, pričevanja in raziskovanja Davida Tasića, Alenke Puhar, Metoda Pevca, Dušana Jovanovića, Mance Košir, Milčka Komelja, Toneta Pavčka, Borisa Cavazze in drugih.     Alenka Puhar, Nela Malečkar, Ifigenija Simonović, Aleš Berger, uredniki Zupanove antologije. Foto: Mladinska knjiga   Na slovenski kulturni praznik, 8. februarja 2014, bodo v Konzorciju, ko bo ves dan posvečen Vitomilu Zupanu, predvajali dokumentarni film o Vitomilu Zupanu. Vabljeni v knjigarno Konzorcij v Ljubljani na »prešerni dan« z Vitomilom Zupanom! FRANC KSAVER MEŠKO – 50. OBLETNICA SMRTI   Letos se spominjamo tudi Franca Ksaverja Meška (28. 10. 1874–11. 1. 1964), saj januarja mineva 50 let od njegove smrti, oktobra pa se bomo spomnili tudi 140. obletnice njegovega rojstva. V Ostržku ga bomo ob tej priložnosti podrobneje predstavili.   JANEZ MENART – 10. OBLETNICA SMRTI   Janez Menart. Foto: www.dlib.s    Življenje Slovenski pesnik in prevajalec Janez Menart (29. september 1929, Maribor–22. januar 2004, Ljubljana) je otroštvo preživel pri starih starših in rejnikih, saj sta mu starša zgodaj umrla. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani, kjer je živel v Marijanišču. Na preizkusnem izpraševanju je pridobil eno od štirih za tisto leto razpisanih štipendij takratne Dravske banovine, zato je lahko kljub skromnim razmeram nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji. Študiral je slovenistiko in primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je leta 1956 diplomiral.   Po vojaščini se je zaposlil kot lektor, dramaturg in vodja lutkovnega oddelka pri podjetju Triglav film, kjer je ostal sedem let. Nato je živel kot svobodni književnik in prevajalec, leta 1967 pa se je zaposlil pri RTV Ljubljana kot urednik dramskega oddelka. Kasneje je delal tam kot dramaturg, nato kot prevajalec za tekoče zadeve. Nazadnje se je zaposlil kot vodja programa knjižnega kluba Svet knjige pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve leta 1990. Junija 1983 je bil izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 23. aprila 1987 pa za rednega. Med letoma 1985 in 1993 je bil tajnik svojega razreda. Pri Društvu slovenskih pisateljev je bil v letih 1963–1969 tajnik, podpredsednik in predsednik. Umrl je na isti dan kot Rudi Šeligo.   Delo Prvo pesem je Menart objavil pri dvajsetih letih. Leta 1953 je skupaj s Kajetanom Kovičem, Tonetom Pavčkom in Cirilom Zlobcem izdal pesniško zbirko Pesmi štirih, dve leti kasneje pa prvo samostojno zbirko Prva jesen. Naslednja pesniška zbirkaČasopisni stihi velja za oblikovno eno najdrznejših. Z njo se uveljavil kot najširše razumljiv in sprejemljiv pesnik, odlikuje pa ga izjemna jezikovna spretnost. V nadaljnjih zbirkah se je znova oblikovno discipliniral. Poleg lirskih najdemo v Menartovi poeziji tudi epske prvine: pesnitev Bela pravljica, zbirki Srednjeveške balade ter Srednjeveške pridige in balade. Mladini sta namenjeni zbirka Pesnik se predstavi in slikanica Mižek figa gre po svetu. Posthumno sta bili izdani zbirki Spomin in Epigrami. V slednji je Tone Pavček zbral epigrame, objavljene v knjigah in dnevnem tisku. Spomin pa je zbirka še neobjavljenih pesmi, ki jo je pesnik nameraval izdati pod naslovom Zadnja pomlad. Urednik Marjan Brezovar jim je dodal še Belo pravljico.     V slovenski poeziji je Janez Menart najboljši predstavnik oblikovno tradicionalne, po vsebini pa moderne poezije romantično razklanega humanizma. Oblikovno se je opiral na tradicionalno metriko, ob kateri pa je ustvaril izviren slog, ki je mešanica romantičnih podob in vsakdanje govorice iz sodobnega življenja. V celotnem opusu se je naslanjal predvsem na romantično in realistično izročilo. Poleg izvirnega pesništva je Janez Menart znan tudi kot eden najboljših slovenskih pesniških prevajalcev. Še zlasti pomembni so njegovi prevodi angleške in francoske poezije ter dramatike. V samostojnih knjigah je izdal izbore iz pesniških del Roberta Burnsa, Samuela T. Coleridgea,Victorja Hugoja, Alphonsa de Lamartina, Alfreda de Musseta, Jacquesa Préverta, Williama Shakespearea, Françoisa Villona, Grigorja Viteza in Drame angleške renesanse (avtorjev Bena Jonsona, Thomasa Kyda in Christopherja Marlowa). Uredil je tudi dve antologiji slovenskega pesništva. Posamezne njegove pesmi so bile prevedene v več jezikov, v samostojnih izdajah so izšli prevodi del v hrvaškem, srbskem, makedonskem, italijanskem in ruskem jeziku. Za svoje delo je prejel številne literarne nagrade. (Vir: Wikipedija)   RUDI ŠELIGO – 10. OBLETNICA SMRTI   Rudi Šeligo. Foto: Jože Suhadolnik   Življenje Slovenski pisatelj, dramatik, esejist in politik Rudi Šeligo (14. maj 1935, Sušak pri Reki–22. januar 2004, Ljubljana) Šeligo je leta 1960 diplomiral na ljubljanski filozofski fakulteti iz filozofije in psihologije ter prav tam 1987 opravil magisterij iz estetike. Leta 1962 se je zaposlil na Zavodu za proučevanje organizacije dela in izobraževanje kadrov v Kranju ter do 1993 predaval na FOV v Kranju. Šeligo je bil med  letoma 1957 in 1958 sourednik Revije 57, med letoma 1962 in 1964 revije Perspektive ter od 1970 do 1971 glavni urednik revije Problemi in od 1975 do 1978 knjižne zbirke Znamenja. Kot predsednik Društva slovenskih pisateljev od 1987 do 1991 je opravil pomembno delo pri slovenski demokratizaciji in osamosvajanju, kar je opisal v knjigi Prehajanja. Šeligo je leta 1989 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, leta 2003 pa je za Izgubljeni sveženj prejel kresnika za najboljši roman. Šeligo je bil med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze in leta 1990 izvoljen za njenega poslanca. Med letoma 1990 in 1992 je vodil parlamentarni odbor za kulturo. V obdobju od 1990 do 1994 pa je bil tudi predsednik Sveta RTV Slovenija. Šeligo je bil minister za kulturo Republike Slovenije (7. junij 2000–30. november 2000). Umrl je na isti dan kot Janez Menart.   Delo Rudi Šeligo je bil pripovednik, dramatik, esejist in ena od osrednjih osebnosti slovenskega literarnega modernizma. Njegova besedila so danes že postala moderne klasike. Z uporabo dotlej nenavadne tematike in z inovativnim slogom je modernemu pripovedništvu na novo začrtal pot.    Prozna dela Stolp (roman) (1966) Kamen (zbirka) (1968) Triptih Agate Schwarzkobler (daljša pripoved) (1968) Ali naj te z listjem posujem (povest) (1971) Poganstvo (zbirka) (1973) Rahel stik (roman) (1975) Molčanja (knjiga zgodb) (1986) Prehajanja (1991) Demoni slavja (roman) (1997) Izgubljeni sveženj (roman) (2002)  Drame Kdor skak, tisti hlap (1972) Čarovnica iz zgornje Davče (1977) Lepa Vida (1979) Svatba (1981) Ana (1984) Slovenska savna (1987) Volčji čas ljubezni (1988) Razveza ali sarmatska kri (1995) Kamenje bi zagorelo (2000) (Vir: Wikipedija)