Ostržek 25

KOTIČEK DOBRE PRAKSE   Projekt Rad berem   Projekt Rad berem je namenjen bralni promociji. Kako otroka prepričati, da bo več bral? Odrasli, tako učitelji kot starši, se zavedamo, da je branje ena izmed osnovnih dejavnosti ne le za iskanje informacij, ampak tudi za širjenje besednega zaklada, učenje, izražanje, splošno razgledanost  in sprostitev. Učenci tega še ne vedo, saj so v prvem triletju branje uporabljali kot vajo pri opismenjevanju ali kot nalogo, ki jim jo je dala učiteljica v razredu in zato marsikomu predstavlja mučno izkušnjo. Kordiglova (1995:93) svetuje: »Čim manj bomo vsiljivi in čim bolj nam bo uspelo posredovati občutek, da je branje literature nekaj, kar je lahko povezano s prijetnimi doživetji, tem več otrok nam bo uspelo pripeljati do stopnje literarnega branja.« Vižintinova (2008: 344) ugotavlja, da tudi v šolskih knjižnicah obstaja veliko različnih oblik vzpodbujanja branja, npr. razstave o novosti knjižnega gradiva, kvizi v šolski knjižnici, reševanje megakviza, srečanja z literarnimi ustvarjalci idr. Ena izmed dejavnosti, ki poteka v razredu in otrokom približa branje, je projekt Rad berem. Projekt nastane, ko se klasično bralno značko, v kateri sodelujejo otroci prostovoljno, in domače branje, ki zajema branje štirih izbranih knjig in reševanje določenih nalog, združi. Seveda so tudi pri takem projektu določena pravila, ki jih je ob začetku šolskega leta potrebno predstaviti tako staršem kot tudi otrokom: ─ učenci vsak teden preberejo eno knjigo, ─ ime in priimek pisatelja, ilustratorja, naslov knjige in glavne osebe zapišejo v zvezek, ─ v zvezek dodajo nekaj misli o prebrani knjigi, [1] ─ po želji ilustrirajo svoj najljubši dogodek iz knjige, ─ med prebranimi knjigami mora biti vsaj ena pesniška zbirka, ─ pogovor o prebranih knjigah poteka vsakih štirinajst dni, lahko med uro slovenščine ali v obliki dodatnega pouka. S pogovorom učenci drug drugega vzpodbujajo in si svetujejo, katere knjige so zanimive in jih je po njihovem mnenju vredno prebrati. Učijo se izražati svoje mnenje o knjigi in v pripovedi ne izdati celotne vsebine, da bo ostalim sošolcem branje zanimivo. Učenci dobijo tako od svojih sošolcev, prijateljev in vrstnikov informacije o knjigah, ki bi jih bilo zanimivo prebrati. O bralnem čtivu se tako odločajo preko njihovih izkušenj. Prav zaradi teh izkušenj je nujno, da potekajo pogovori o prebranem čtivu, saj dajejo učencem dodatno energijo in veselje do branja. Pečjakova et al. (2006: 48 - 50) navaja več različnih raziskav, v katerih so bili potrjeni pozitivni premiki pri učencih, ki sami niso posebej navdušeni bralci, a so se teh razprav v šoli udeležili. Srečanja z vrstniki pri pogovorih o čtivu so zelo učinkovita za spreminjanje negativnih prepričanj o branju. Učenci z manj pozitivnim odnosom do branja se soočijo z užitkom, ki ga prinašajo knjige vrstnikom. Tako se možnost, da se odloči za sodelovanje v bralni situaciji, poveča. Tudi razlaga v razredu je pomembna, učenci morajo prejeti čim natančnejša navodila in tudi odgovore na vsa morebitna vprašanja.[2] Projekt poteka skoraj celo šolsko leto (od oktobra do maja). Na koncu šolskega leta ima večina učencev prebranih vsaj 35 knjig, nekateri boljši bralci lahko v šolskem letu preberejo tudi do 100 knjig, slabši bralci pa do 20 knjig.[3] Na tej stopnji je zelo pomembno sodelovanje s knjižničarko, ki ima z učenci v knjižnici osebni stik, "ki lahko v vsem upošteva posameznega učenca. Pri takem osebnem stiku ima knjižničar veliko večjo možnost, da svoja vprašanja in vzpodbude prilagaja posameznemu učencu, se pravi primernost svojih predlogov ves čas ocenjuje s stališča sprejemljivosti glede na učenca in tako učencu prepričljivo dokaže svoje zanimanje za njegovo branje." (Grosman 2008: 125) Ko prihaja v razred, knjižničarka učencem predstavi zbirke knjig, ki so aktualne za devet- in desetletnike, pokaže knjižne novosti ter predstavi knjige, ki so tudi primerne zanje, a so starejših izdaj. Pri slednjih moti učence predvsem arhaični jezik. Pomen besed, ki jih ne razumejo, uganejo iz sobesedila ali povprašajo učiteljice, starše. Učenci imajo tako dober pregled nad zbirko knjig v šolski knjižnici, počasi se tudi navajajo na način iskanja knjig in spoznavajo, kako so knjige v knjižnici postavljene na police. Projekt poenoti prej razdrobljene dejavnosti za večjo bralno aktivnost, učitelju daje pregled nad branjem posameznih učencev v razredu in nudi več informacij o gradivu, ki je učencem aktualno in zanimivo. S takimi informacijami učenci raje posegajo po knjigah, branje jim ne predstavlja več mučnih izkušenj in se zanj raje odločajo. Z več vaje v branju, napreduje tudi hitrost in tehnika branja, širi se besedni zaklad in izboljša se samopodoba učenca bralca. Čeprav je na prvi pogled videti, da si učenci izberejo katerokoli knjigo oz. bralno čtivo, v resnici temu ni tako. V knjižnici njihovo izbiro usmerja knjižničarka, učiteljica v razredu predstavi knjige in zbirke, ki so primerne za njihovo starost, staršem in učencem, poleg tega pa tudi učenci sami predstavijo knjige svojim sošolcem.   Literatura: Grosman, Meta (2008): Medkulturna razsežnost branja kot izziv učenca. Programi šolskih knjižnic in razvijanje pismenosti. Šolska knjižnica 2008/ 3-4. 119-125. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Kordigel, Metka, (1995): Mladinska literatura, otroci in učitelji: komunikacijski model "poučevanja" mladinske književnosti. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za Šolstvo in šport. Pečjak, Sonja, Bucik, Nataša, Gradišar, Ana, Peklaj, Cirila (2006): Bralna motivacija v šoli: merjenje in razvoj. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.   Izidora Černigoj OŠ Danila Lokarja Ajdovščina