Ostržek 13

UTRINKI   Na novo pridobljene ilustracije za stalno zbirkoOsnovne šole dr. Pavla Lunačka v Šentrupertu na Dolenjskemgostujejo v Hermanovem brlogu Muzeja novejše zgodovine v Celju Razstavo z naslovom ČE NE BOMO BRALI, BO VOLK POJEDEL RDEČO KAPICO, ki je bila odprta 6. aprila 2007, bo do konca leta 2008 dopolnjevalo 30 originalnih ilustracij trinajstih avtorjev, darovanih za stalno zbirko ilustracij na Osnovni šoli dr. Pavla Lunačka v Šentrupertu. Trije ilustratorji, rojeni v Celju – Zvonko Čoh, Ančka Gošnik Godec in Lilijana Praprotnik Zupančič – Lila Prap – ki so prav tako vključeni v razstavo, pa so vsak po eno ilustracijo poklonili Muzeju novejše zgodovine v Celju. Zahteven, strokovno zasnovan ter estetsko in pregledno izpeljan projekt ČE NE BOMO BRALI, BO VOLK POJEDEL RDEČO KAPICO, je delo dr. Toneta Kregarja in v svetu uveljavljene ilustratorke Lilijane Praprotnik Zupančič – Lile Prap, arhitektke po izobrazbi. Lila Prap je tudi avtorica spremljajočega kataloga razstave, v katerega je vnesla svoje bogate oblikovalske izkušnje in napisala strokovno besedilo, v katerem govori o zgodovini pisav in knjig ter o skoraj petdesetletni zgodovini slovenske BRALNE ZNAČKE. Tekst vsebuje obilico izvirnih zamisli, ugank in humorja, s katerim avtorica zgodovinsko snov približa mlademu bralcu in ga spodbuja k ustvarjalnemu razmišljanju. Hvalevredno je tudi sodelovanje Muzeja novejše zgodovine v Celju z avtorjem stalne zbirke ilustracij na Osnovni šoli dr. Pavla Lunačka v Šentrupertu prof. Jožetom Zupanom v času, ko se pripravlja ureditev podstrešnih prostorov na šoli, kjer bodo nove ilustracije dobile svoje stalno mesto. Dela tokratnih darovalcev ilustracij izpričujejo povsem določen načrt snovalca šolske zbirke, ti namreč pripadajo generaciji ilustratorjev, rojenih v sedemdesetih letih, ki so v dosedanji šolski zbirki veliko manj zastopani. Razveseljivo je tudi dejstvo, da so podarjena dela izvedena v različnih tehnikah in slogovnih inačicah in da je večina med njimi dovolj izraznih in za razumevanje ne potrebujejo nujno besednega dopolnila.   SUZI BRICELJ (1971), neutrudna iskalka za vsako snov novih, svežih likovnih prijemov, s podarjenima ilustracijama iz Cicibana stopnjuje v obliki prepletanja črtovja in barvnih ploskev njuno izrazno moč in s tem strokovno sposobnost dojemanja. Hkrati s svežino in duhovitostjo otroku prilagojenega izraza budi njegovo likovno občutljivost. Zbirka v Šentrupertu že ima avtoričino slikarsko obravnavano portretno študijo cesarja iz njenega nagrajenega Levstikovega Martina Krpana v pastelni tehniki. ANDREJA GREGORIČ (1972) je darovala dve ilustraciji v kolažu iz knjižice Navodilo za randi Barbare Gregorič. Ilustraciji sta skupek najrazličnejših beležk veselih in manj veselih Barbarinih dogodivščin, zabeleženih v dnevniku, polnem otroško občutenih miniaturnih risbic, pesmi itd. na akvareliranem ozadju. Ilustraciji duhovito ponazarjata življenje najstnic, čeprav je celoten vtis v knjižici še učinkovitejši kot v podarjenih kompozicijah. ADRIANO JANEŽIČ (1972) ohranja s tremi ilustracijami za pesnitev Miroslava Košute Njuna zgodba in Trobentico svojo h karikaturi nagnjeno in hkrati živo barvito pripoved. V delih za otroke se avtor zna omejiti pred izrazno jedkostjo figur, v prizorišča pa vnaša razpoloženjsko občutene krajinske prizore, pogosto v kombinaciji črt in barvnih ploskev. ANA KOŠIR (1970) je prispevala štiri barvne ilustracije iz Tininega nalivnika Maruše Guček, ki je izhajal v Cicibanu. Avtorica sodi med slikarske ilustratorke in prepričljive oblikovalke otroških in odraslih likov, kot tudi živali. Enako dobro obvlada prizore v naravi in v interierjih. Otrokom priljubljena zbirka knjig z naslovom Anica Dese Muck z ilustracijami Ane Košir pa opozarja na nevarnost poplitvenja izrazne moči upodobljenih likov, kadar se ti dlje časa ponavljajo. MAŠA KOZJEK (1974) z oblikovanjem prostora in barvnim moduliranjem v istem tonu zmore doseči tako prepričljivo plastičnost kot poetično obarvano občutje. To potrjuje tudi ilustracija za šentrupersko zbirko k pesmim Elvire Mlacev in Vojana Tihomirja Arharja. Poleg tega je slikarka igriva in zabavna pri opisovanju dogajanj v živi barvitosti in v mešani tehniki, kjer ima risba zelo pomembno vlogo.   KRISTINA KRHIN (1974) predstavlja z ilustracijo Kresničke za revijo Zmajček svoj slikarski, v rahlo skrivnost odeti izraz, ki je še posebej viden v temnem koloritu. V nekaj letih je slikarka dosegla velik kvaliteten razvoj in vedno znova preseneča z izvirno domišljijo in s svetlobnim preigravanjem v slikarsko obarvanih pripovednih prizorih.   POLONA LOVŠIN (1973) je kar s štirimi ilustracijami zastopana na razstavi v Hermanovem brlogu v Celju. Sodi med slikarke in ilustratorke. V ilustraciji se lahko izrazi povsem slikarsko, naj ilustrira poezijo ali izobraževalne vsebine, katerim pogosto dodaja domišljijske razsežnosti. Poloni Lovšin so tako kot npr. Petri Preželj ali Arjanu Preglu blizu tudi najnovejši likovni trendi.   ARJANU PREGLU (1973) je kot večstranskemu likovnemu ustvarjalcu ilustracija le eno od likovnih izrazil. Njegov ilustratorski pristop je lahko zelo različen. Rad uporablja skicozno risbo, s katero jasno označuje upodobljence. Za zbirko v Šentrupertu je podaril ilustracijo Burja iz Malih oblačnih zgodb Slavka Pregla, v kateri se poslužuje črno-bele in kolorirane risbe. Lahko je tudi dramatičen v tehniki svinčnika ali otroško igriv v živi barvitosti kolaža, kombiniranega z risbo. Medtem ko se kar nekaj avtoric zmore slikarsko polno izraziti v ilustraciji, se zdi Preglov ilustratorski opus zelo različen od njegovega slikarstva, čeprav ima risba povsod pomembno vlogo.   Slikar in ilustrator DAMIJAN STEPANČIČ (1969) v spletu linij in barv razkriva s podarjeno ilustracijo svojo bogato ilustratorsko pripoved. Avtor ustvarjalno povezuje slovensko ilustratorsko tradicijo z elementi modernega slikarstva in pripoved bogati s svojskim humorjem.   ANA ŠALAMUN (1970) je v dveh ilustracijah za Samsaro Tomaža Pikala v kolažu in z računalniško obdelavo sveža in iznajdljiva, blizu pop artističnim likovnim prijemom. Z živo barvitostjo in poenostavljenimi formami je otrokom najbrž posebej dostopna.   PETER ŠKERL (1973) je s svojim ilustratorskim delom enako zavzet in prepričljiv, ko ilustrira za najmanjše otroke ali za doraščajočo mladino, enako uspešno ilustrira poučne ali fantastične vsebine. Njegova ilustratorska pripoved je lahko polna skrivnosti ali humorja, naj bo izvedena v temačnem ali živahnem koloritu, v risarskem ali slikarskem načinu podajanja. Ilustratorjeva bogato razvejana fantazija in slikarsko znanje plemenitijo besedno pripoved in stopnjujejo otrokovo radovednost. Tri ilustracije za knjigo Tilke Jamnik Ostržek bere za bralno značko so zgovoren primer likovne upodobitve poučno-zabavne vsebine.   Tudi GORAZD VAHEN (1969) suvereno obvladuje besedne predloge v različnih ilustratorskih načinih in za različne starostne stopnje otrok in mladostnikov, lahko na slikarski ali predvsem risarski način. Blizu mu je stripovski način podajanja snovi, motivno pa ga posebej privlačijo »fantovske« teme, kot so na primer razni stroji in prevozna sredstva vseh vrst. Za Šentrupert je Gorazd Vahen tokrat daroval tako imenovano izobraževalno ilustracijo iz Cicibana k besedilu, ki govori o otrokovi prekomerni teži.   ANA ZAVADLAV (1970) s petimi podarjenimi ilustracijami za zgodbo Nine Mav Hrovat Krtek in sneg opozarja na svoje slikarsko obravnavanje ilustracij v variiranju rjave barve. Slikarka pogosto tudi nadrobno in hudomušno ilustrira pripovedi iz vsakdanjega življenja v mešani tehniki in živih barvah, kjer ima risba pomembno vlogo, posebej pa se zdi, da ji leži ilustriranje poezije ali poetično obarvanih zgodb. Takrat se učinkovito poslužuje bogato niansiranih belih tonov.   ZVONKO ČOH (1956) se zdi neprekosljiv mojster v združevanju smešnih človeških in živalskih figur, ki se pogosto približujejo karikaturi in prav tako v oblikovanju slikarsko obravnavane krajine v prepletu svetlobe in sence, ki vnašata vanjo skoraj romantično vzdušje.   ANČKA GOŠNIK GODEC (1927) sodi med naše tako imenovane pravljičarke in izrazite koloristke. V podarjeni ilustraciji Cepecepetavčka Leopolda Suhodolčana celjskemu muzeju jo spoznavamo kot mojstrico miniaturnih podob v mešani tehniki. V njenem obsežnem in kvalitetnem ilustratorskem opusu najde pomembno mesto tudi črno-bela risba, vedno pa ohranja v osnovi realistični izraz, ki ga glede na obravnavano snov približa liričnemu ali dramatičnemu vzdušju in bogati z blagim, otroškemu dojemanju prilagojenim humorjem.   LILIJANA PRAPROTNIK ZUPANČIČ – LILA PRAP (1955) z veliko povečavo svoje Rdeče kapice obvladuje celotno razstavo. Posebnost njenih ilustracij so duhovite, skoraj v znak spremenjene figure živali in otrok v močnih, a mehkih obrisnih linijah, ki jih umešča v čista barvita ozadja. Njen ilustratorski izraz je hkrati otroško preprost in oblikovalsko moderen in bi s svojim monumentalnim videzom sodil tudi na stene stavb.   Na razstavi ČE NE BOMO BRALI, BO VOLK POJEDEL RDEČO KAPICO gostujoče ilustracije niti po številu niti kako drugače ne želijo tekmovati z deli na 7. slovenskem bienalu v Cankarjevem domu v Ljubljani ali na 21. bienalu ilustracij 2007 v Bratislavi, na katerem je v letu 2007 sodelovalo trinajst naših ilustratork in ilustratorjev. Vendar rokopisi njihovih avtorjev odpravljajo strah, ki ga je na simpoziju BIB-a izrazila njegova generalna sekretarka, umetnostna zgodovinarka mag. Barbara Brathova, da se ilustratorji ne bi preveč podredili globalizacijskim težnjam, ki se kažejo tudi na likovnem področju in se tako odrekli svojim nacionalnim »barvam«. O slovenskem karakterju ilustracij je na simpoziju v Bratislavi jeseni 2007 spregovorila tudi dr. Tanja Mastnak. Ob tem pa lahko pritrdimo mnenju Judite Krivec Dragan, avtorice uvodnega članka v katalogu 5. slovenskega bienala ilustracij, da »so se nekateri slikarji in slikarke znašli v ustvarjalni stiski in so velika platna zamenjali za miniaturne podobe v pravljičnih knjigah za otroke«. Kakor »beg« iz slikarstva v ilustracijo za slikarstvo pomeni osiromašenje, ilustracijo lahko obogati. Očitno določeno število sodobnih likovnih ustvarjalcev ne sledi instalacijam in video produkciji in želi ohranjati vez s tradicionalnim slikarstvom s prepoznavnim motivnim svetom. Zanje se zdi ilustracija z opisovanjem in interpretiranjem najrazličnejših besednih predlog kar idealna. Kadar pa ilustrator, ki slej ko prej mora ostati zavezan besedni predlogi, razvije v ilustraciji tudi prepoznaven oseben kvaliteten likovni izraz, s katerim besedno sporočilo dopolnjuje, postane ta polnovredna, četudi miniaturna umetnina. Uveljavljeni angleški ilustrator Alan Marks je zapisal, da »je ilustracija majhna umetnost, ki vrši veliko poslanstvo«. To brez dvoma velja tudi za nemajhen del slovenske knjižne ilustracije. Maruša Avguštin, umetnostna zgodovinarka Bralne delavnice s slovenskimi družinami v Švici   10.-14. januar 2008 Društvo Bralna značka Slovenije - ZPMS je že tretjič v zadnjih letih izvedlo bralne delavnice z otroki in starši v Švici, in sicer v: Liechtensteinu, Bernu, Baslu in Winterthuru. Udeležili sta se jih Tilka Jamnik, podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS (sicer pa zaposlena v Knjižnici Otona Župančiča, Ljubljana) in Manca Perko, generalna sekretarka Društva Bralna značka Slovenije - ZPMS.   Slavnostno odprtje Župančičeve spominske zbirke 23. januar 2008 V pritličju Knjižnice Otona Župančiča smo se udeležili otvoritve spominske sobe literata Otona Župančiča.