Ostržek 58
UMETNIKI SEZONE
FRANCE PREŠEREN – 215. OBLETNICA ROJSTVA
slovenski pesnik (3. december 1800, Vrba - 8. februar 1849, Kranj)
Življenje
France Prešeren se je rodil v kmečki družini. Po uspešno zaključenem študiju na dunajski pravni fakulteti se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal kot odvetnik. V tem času je napisal večino svojih pesmi, pri pisanju katerih ga je pomembno usmerjal prijatelj Matija Čop. Prešeren je prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s sodobniki po Evropi, kjer je tedaj vladala romantična usmeritev.
Življenjska pot pesnika, nesrečno zaljubljenega v bogato Primičevo Julijo, ki ji je posvetil Sonetni venec (1834) in nekatere druge ljubezenske pesmi, je bila polna raznovrstnih preizkušenj. Njegovi prijatelji so umirali eden za drugim, kot pesnik pa v času svojega življenja ni bil priznan. V zadnjih letih življenja se je vse bolj soočal z malodušjem, težavami z alkoholom, ki je nazadnje povzročil njegovo smrt.
France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne Republike Slovenije, obletnica njegove smrti pa osrednji državni kulturni praznik. V manjšem obsegu obeležujemo tudi obletnico njegovega rojstva kot Ta veseli dan kulture.
Delo
Poezije
Sem dolgo upal in se bal
Pesmi
Strunam
Dekletam
Pod oknam
Prošnja
Kam?
Ukazi
K slovesu
Sila spomina
Zgubljena vera
Mornar
Soldaška
Zdravljica
V spomin Valentina Vodnika
V spomin Andreja Smoleta
Od železne ceste
Zapušena
Nezakonska mati
Pevcu
Balade in romance
Hčere svet
Učenec
Dohtar
Turjaška Rozamunda
Judovsko dekle
Zdravilo ljubezni
Lenora
Povodni mož
Prekop
Neiztrohnjeno srce
Ribič
Ženska zvestoba
Orglar
Različne poezije
Zvezdogledam
V spomin Matija Čopa
Nova pisarija
Prva ljubezen
Slovo od mladosti
Glosa
Zabavljivi napisi
Predgovor in zagovor
Vzrok nezlatega veka
Novi Pegazus
Čebelice pušičarjam
Čebelice pravljičarjam
Čebelice šestomerjovcam
Čebelice pesmam brez s in c
Čebelice pevcam letnih časov
Lesničnjeku in Levičnjeku
Pred pevcu, potlej homeopatu
Čebelarju
Vodnik
Abecedarju
Ahaceljnovim pesmam
Krempeljnu
Nekim pevcam duhovnih pesem
Izdajavcu Volkmera fabul in pesem
Novičarjam
Kopitar
Daničarjam
Bahači četvero bolj množnih Slave rodov
Narobe Katon
Pričujoče poezije
Gazele
Pesem moja je posoda tvojega imena
Oči sem večkrat prašal, ali smem
Žalostna komu neznana je resnica, de jo ljubim
Draga! vem, kako pri tebi me opravljajo ženice
Med otroci si igrala, draga! lani - čas hiti
Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve
Kdor jih bere, vsak drugači pesmi sodi
Sonetje
Očetov naših imenitne dela
Vrh sonca sije soncov cela čeda
Tak kakor hrepeni oko čolnarja
Dve sestri videle so zmoti vdane
Kupido! ti in tvoja lepa starka
Je od vesel'ga časa teklo leto
Sonetni venec
Ni znal molitve žlahtnič trde glave
Sanjalo se mi je, de v svetem raji
Velika, Togenburg! bila je mera
Bilo je, Mojzes! tebi naročeno
Na jasnem nebi mila luna sveti
Marskteri romar gre v Rim, v Kompostelje
Zgodi se včasih, de mohamedani
Oči bile pri nji v deklet so sredi
Kadar previdi učenost zdravnika
Odprlo bo nebo po sodnem dnevi
Zabavljivi sonetje
Al prav se piše kaшa ali kaſha
Ne bod'mo šalobarde! Moskvičanov
Apel in Čevljar
Sonetje nesreče
O Vrba, srečna, draga vas domača
Popotnik pride v Afrike pušavo
Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne
Komur je sreče dar bila klofuta
Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi
Čez tebe več ne bo, sovražna sreča!
Memento mori
Krst pri Savici
LILI NOVY (ROJENA ELIZABETA PL. HAUMEDER) – 130. OBLETNICA ROJSTVA
slovenska in nemška pesnica in prevajalka poezije (24. december 1885, Gradec – 7. marec 1958, Ljubljana)
Življenje
Rodila se je v Gradcu v plemiški družini Nemcu Guidu Haumederju in Slovenki Ludoviki Ahačič. Njeno šolanje je nekaj časa potekalo v Huthovem zavodu, vendar so jo zaradi neprimernega vedenja odpustili. Najprej se je šolala na domu z zasebnimi učitelji, v poznejših najstniških letih pa je hodila vsako leto na Dunaj k svetovljanski teti Belli.
V Ljubljani se je zabavala v Kazini, kjer je spoznala oficirja Edvarda Wilhelma Gustava Viktorja Novyja Wallersberga in se z njim poročila 20. februarja 1911. V naslednjih dveh letih sta se jima rodili hčerki Nives in Fides. Nekaj časa so živeli na Češkem in na Reki, nato so se preselili nazaj v Ljubljano. Živeli so v starem mestnem jedru Ljubljane, v hiši na Starem trgu 11a, kjer je ob vhodu njen doprsni kip. 20. let 20. stoletja je začela odkrivati slovensko literaturo in kulturo, zlasti slovensko moderno. Mož jo je spodbujal pri pisanju. Ko se je izkazalo, da ima mož sifilis, je stike z njim prekinila. Težko so živeli, zato je odprla mlekarno za krajši čas. Leta 1944 je v skrb dobila otroka hčerke Nives, dvojčka Borisa in Inga. Leta 1945 se je zaposlila v Državni založbi Slovenije kot lektorica. Po vojni so na njeno pobudo v šali ustanovili Ligo lepe lenobe (LLL) kot protest na kulturno ozračje, ki je takrat vladalo.
Delo
Lili Novy velja za eno najboljših slovenskih pesnic. Pisati je začela že pri šestih letih. Sprva je pisala pesmi zase v nemškem jeziku vse dokler njenega pesnjenja ni odkril mož in jo spodbudil k objavi. Izbrala je nekaj pesmi in tako so leta 1921 v reviji Westermanns Monatshefte. Začela je prevajati dela Otona Župančiča v nemščino. Prevodi so bili posredovani listu Prager Presse, kjer so bili tiskani. Prevedla je tudi celoten Prešernov Sonetni venec v nemščino in velik del Goetheja. Tako je vstopila v svet literature in književnosti.
Leta 1925 je spoznala kritika Josipa Vidmarja, ki ji je postal njen zvest prijatelj in nepogrešljiv literarni sodelavec. Leta 1929 je napisala edino njeno zbirko nemških pesmi Lilys Gedichte (Liline pesmi) in jo podarila prijateljici Vidi Novak. Božo Vodušek ji je posvetil sonet Tisti ljubeznivi dami, ki pogreša v mojih pesmih božanske iskre (1933) in povzročil, da je Lili Novy začela pisati slovenske pesmi. Odgovor poetu brez božanske iskre je objavila v Hramovih zapiskih. Svoje prve slovenske pesmi je izročila reviji Sodobnost.
Leta 1933 so jo v klubu PEN nagovorili, da je za kongres v Dubrovniku prevedla nekaj pesmi Cankarja, Župančiča, Ketteja, Murna in Gradnika ter tako svetu predstavila najvidnejše predstavnike slovenske moderne pod naslovom Blätter aus der slovenischen Lyrik.
V letu 1936 je za kongres Mednarodne ženske zveze v Dubrovniku pripravila izbor iz jugoslovanske ženske lirike in dela prevedla v nemščino. Ob samem začetku druge svetovne vojne je izšla njena pesniška zbirka Temna vrata (1941), ki jo je opremil slikar Božidar Jakac. Od okupacije leta 1941 ni več uporabljala nemščine kot svoj pesniški jezik.
Napisala je esej o Primožu Trubarju, esej o Otonu Župančiču, črtici Spomin in Bratec in tujec, oceno igre Svet brez sovraštva pesnice Mire Mihelič ter leta 1952 skupaj z Linom Legišo uredila knjigo Lirika v času moderne. Izida svoje druge znamenite pesniške zbirke Oboki (1959), ki jo je pripravljala v času življenja in katere ureditev je zaupala Josipu Vidmarju, ni dočakala. V slovenščino je prevedla srbsko narodno pesem Glejte jih, Mateje in knjigo Jovana Jovanovića Zmaja Cekin.
Mladinska dela
K pisanju pesmi za otroke sta pripomogla vnuka, ki ju je vzgajala. Zanje je značilno obilje podob živalskega sveta. Napisala je več del za otroke, nekaj pesniških zbirk: Pika - poka (1968), Majhni ste na tem velikem svetu (1973) in nekaj drugih del: gledališko igro Mojca in živali (1950) skupaj z Vido Taufer ter Slikanica I.–III. (1950–1953).
LOJZE KRAKAR – 20. OBLETNICA SMRTI
slovenski pesnik, prevajalec, urednik, literarni zgodovinar in esejist (21. februar 1926, Semič v Beli krajini - 24. december 1995, Ljubljana)
Življenje
Lojze Krakar se je rodil 21. februarja 1926 v Semiču v Beli krajini. Obiskoval je gimnazijo v Novem mestu. Med vojno je bil še kot gimnazijec v italijanskih zaporih in nemških taboriščih. Po vojni je končal gimnazijo in leta 1954 diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slavistike. Med letoma 1965 in 1975 je v okviru lektorata poučeval slovensko književnost in jezik na Univerzi J. W. Goetheja v Frankfurtu na Majni. Tam je leta 1970 doktoriral. Kasneje je bil profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Zadru. Delal je kot urednik pri Tovarišu, Cicibanu, na RTV Slovenija in v Cankarjevi založbi. Nekaj časa je bil samostojni književnik. Prevajal je poljsko, srbohrvaško in nemško poezijo. Prevedel in uredil je antologiji Poljska lirika dvajsetega stoletja in Sodobna mongolska lirika in urejal zbirko Lirika pri Mladinski knjigi. Objavil je nekaj literarnozgodovinskih in komparativnih razprav in esejev. Lojze Krakar je sopotnik prve pesniške generacije po drugi svetovni vojni. V to generacijo, poleg znamenitih avtorjev zbirke Pesmi štirih (Janez Menart, Tone Pavček, Ciril Zlobec, Kajetan Kovič), sodijo tudi Ivan Minatti, Ada Škerl, Jože Šmit, Peter Levec idr. V Krakarjev spomin potekajo v Semiču v mesecu februarju Krakarjevi dnevi. Tam je tudi Krakarjev muzej, pred katerim je njegov doprsni kip.
Delo
Krakar je veliko objavljal v različnih mladinskih in otroških glasilih, zlasti v Cicibanu (v letih od 1948 do 1955) in Pionirju (od 1950 do 1966).
Pesniške zbirke
V vzponu mladosti (1949)
Cvet pelina (1962)
Sonce v knjigi (1962)
Med iskalci biserov (1964)
Umrite, mrtvi (1965)
Noč, daljša od upanja (1966)
Krik (izbrane pesmi, 1968)
Vdanost (1970)
Predlogi (1971)
Izbrane pesmi, ur. Josip Vidmar (1971)
Brinje - Na Strugi most (Pesniški list, 1973)
Nekje tam čisto na robu (1975)
Pesmi (skupaj z Minattijem in Menartom, ur. Janko Kos, 1977)
Sporočilo (1978)
Poldan (1980)
Romanje v Kelmorajn (1986)
Klinopisi (1988)
Pacem in Terris (1990)
Hvala ti, življenje (1991)
Tu in onstran (1993)
Daljši pesnitvi
Ponočna potnica (pravljica v verzih) (1955)
Prišel je lev (pravljica v verzih) (1990)
Vir: Wikipedija