Ostržek 57

UMETNIKI SEZONE   LILIJANA PRAPROTNIK ZUPANČIČ – 60. OBLETNICA ROJSTVA slovenska pisateljica in ilustratorka (28. september, 1955, Celje)               Življenje Lilijana Praprotnik Zupančič se je rodila 28. septembra 1955 v Celju. Po končani gimnaziji je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Nekaj časa je delala na področju arhitekture, urbanizma in dizajna, potem pa je učila na Srednji gradbeni šoli v Celju. Leta 1989 se je odločila postati svobodna umetnica na področju literarnega in likovnega ustvarjanja - njeno umetniško ime je Lila Prap.     Delo Piše in ilustrira slikanice za otroke. V njenih imajo glavno vlogo živali, saj pravi, da: »... živali predstavljajo otrokom svet pristnosti, prvobitnih nagonov. Tako kot otroci so neobremenjene z razmišljanjem, moralnimi kodami in problemi odraslih ljudi.« Slikanice so bile prevedene v veliko različnih jezikov. Za svoja dela je prejela več nagrad: za ilustracije v knjigi Male živali in Živalske uspavanke je leta 2001 prejela Levstikovo nagrado, Smrekarjevo priznanje za najlepšo ilustracijo, priznanje za ilustracijo mednarodne organizacije IBBY, leta 2005 je dobila nagrado za najlepšo knjigo in leta 2005 še drugič Levstikovo nagrado. Slikanica Zakaj? je bila nominirana za najpomembnejšo nemško nagrado na področju knjig za otroke in je zelo brana v Nemčiji, na Češkem, v Avstraliji in Franciji, kjer se je uvrstila v finale Prix Gayant. Po omenjeni knjigi so na Japonskem za državno televizijo naredili tudi serijo risank - tam prodajajo tudi avtoričine izdelke z motivi iz slikanice. Napisala je tudi nekaj otroških iger za gledališče in radio. Svoja dela je predstavljala v Frankfurtu, Tokiu in New Yorku. Ustvarja na podstrešju, v vili ob Hudinji. Je tudi ilustratorka - sprva ji je knjige ilustriral mož, kasneje pa kar sama. Leta 2011 je za svoje delo prejela nagrado Prešernovega sklada.   Kraca, 2015 Moj prvi album, 2014 Mačji zakaji, 2013 Žuželčji zakaji, 2011 Pasji zakaji, 2010 Zakaj so zebre progaste?: posebna izdaja v Braillovi pisavi, 2010 Jezične zgodbe, 2009 Dinozavri?!, 2009 Kam gredo sanje, 2008 Moj očka, 2007 Male živali, 2006 Živalske uspavanke, 2005 1001 pravljica, 2005 Mednarodni živalski slovar, 2004 Živalska abeceda, 2002 Zakaj?, 2002 Kosmata žaba: radijska igra za otroke, 2000 Živalske uspavanke, 2000 Princeska in čarodej: enodejanka za otroke, 2001 Male živali, 1999 Resnične pravljice in pripovedke, 1999 Zgodbe in nezgodbe, 1993 To je ---, 1991               DANE ZAJC – 5. OBLETNICA SMRTI slovenski pesnik, dramatik, esejist, knjižničar (26. oktober 1929, Zgornja Javoršica pri Moravčah - 20. oktober, 2005, Golnik)     Življenje Dane Zajc se je rodil 26. oktobra 1929. Med drugo svetovno vojno so mu nacisti požgali domačijo, izgubil je očeta in dva brata. Med vojno je prekinil šolanje, leta 1947 se je vpisal na Poljansko gimnazijo v Ljubljani. Leta 1951 so ga zaradi političnih stališč zaprli in izključili iz gimnazije, ki jo je nato leta 1958 končal v zasebni šoli, a mu vpis na univerzo ni bil dovoljen. Zaznamovale so ga negativne izkušnje med služenjem vojaškega roka leta 1951 in ga utrdile v odporu do socialističnega političnega sistema. Od leta 1953 je bil dve leti zaposlen na pošti, nato je dobil delo knjižničarja v Pionirski knjižnici v Ljubljani, kjer je delal do upokojitve leta 1989. Umrl je 20. oktobra 2005 za posledicami raka.     Delo Dane Zajc se je kot eden najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja uveljavil z ostrino skoncentrirane misli in presenetljivo svežino izraza. Njegovo ustvarjanje obsega poezijo in dramatiko (t.i. poetična drama), njegovi eseji in intervjuji sodijo v vrh slovenske literarne esejistike. Bil je tudi pomemben ustvarjalec otroške in mladinske književnosti. Njegove pesmi, lutkovne igre in pravljice so priljubljene in se pogosto pojavljajo v berilih za osnovno šolo. V zadnjem desetletju je aktivno sodeloval z igralcem in glasbenikom Janezom Škofom, nastopila sta na številnih odrih v Sloveniji in v tujini. Dane kot recitator svojih pesmi, Škof pa kot spremljevalni harmonikar in pevec njegovih pesmi. Med drugim so te izvedbe zabeležene na zgoščenki z naslovom Ogenj v ustih. Pesmi je začel objavljati v Mladinski reviji leta 1955, obenem je sodeloval v domskem glasilu Mi Mladi. Sodeloval je tudi pri Naši sodobnosti, Sodobnosti, Ljudski pravici, Ljubljanskem dnevniku, Pionirskem listu, Pionirju, Kurirčku, Cicibanu, Odru 57 itd. Deloval je kot član uredniškega odbora Revije 57, revij Beseda in Perspektive.   Bibliografija   Pesniške zbirke pesmi pred zbirko Požgana trava so objavljene v zbirki Dane Zajc v petih knjigah (1948-1955) Požgana trava, samozaložba, Ljubljana, 1958 Jezik iz zemlje, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1961 Ubijavci kač, Obzorja, Maribor, 1968 Glava sejavka, Obzorja, Maribor, 1971 Rožengruntar, Obzorja, Maribor, 1974 Si videl, Partizanska knjiga, Ljubljana 1979 Kepa pepela, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1984 Zarotitve, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1985 Znaki, Emonica, Ljubljana, 1990 Krokar, Edina, Ljubljana, 1997 Dol dol, Nova revija, Ljubljana, 1998   Drame Otroka reke, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1963 Potohodec, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1971 Voranc, Obzorja, Maribor, 1978 Mlada Breda, Drama SNG, Ljubljana, 1981 Kalevala, 1986 Medeja, Slovensko ljudsko gledališče, Celje, 1988 Zakaj in Vprašaj, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1991 Grmače, Mihelač, Ljubljana, 1995   Pesniške zbirke za otroke Bela mačica, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1968 Abecedarija, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1975 Živali na dvorišču, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1975 V Cirkusu, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1976 Na papirnatih letalih, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1978 Ta roža je zate, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1981   Pravljice Mlada Breda, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1978 Leteča hišica, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1981 Bridka Ludvikova bitka, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1985 Hiša, Domus, Ljubljana, 1990 Argonavti, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Ljubljana, 1999   Radijske igre Kralj Matjaž in Alenčica, RTV Ljubljana, 1978 Petelin se sestavi, RTV Ljubljana, 1980   Eseji Igra besed in tišin Eseji, spomini in polemike (1990) Niko Grafenauer, Roža mogota. V: Dane Zajc, Ta roža je zate. Ljubljana: Mladinska knjiga (1981) - spremna beseda Denis Poniž, Slovenska lirika 1950- 2000. Ljubljana: Slovenska matica (2001) Franc Zadravec, Igor Grdina, Sto slovenskih pesnikov. Ljubljana: Prešernova družba (2004) M.A., Pesniki niso kaj prida, škodujejo pa tudi ne. Pionirski list, št. 25               SIMON JENKO – 180. OBLETNICA ROJSTVA slovenski pesnik in pisatelj (27. oktober 1835, Podreča pri Mavčičah - 18. oktober 1869, Kranj)     Življenje Rodil se je revnim kmečkim staršem, ki so se poročili šele po njegovem rojstvu, ko se je oče vrnil od vojakov in prevzel kmetijo v Prašah. Ljudsko šolo je obiskoval v Smledniku in Kranju ter se leta 1847 vpisal na frančiškansko gimnazijo v Novem mestu. Bil je izredno občutljiv, vase zaprt in nadpovprečno nadarjen dijak. V letih 1853–55 se je šolal v Ljubljani. Preživljal se je s poučevanjem otrok svetnika Kuralta, lastnika graščin v Smuku in Podturnu pri Semiču v Beli krajini. Pri tem se je zaljubil v svojo učenko Leopoldino in ji posvetil veliko pesmi. Po maturi je na željo staršev vpisal študij bogoslovja v Celovcu, vendar se je že leto kasneje prepisal na dunajsko univerzo. V družbi nekdanjih sošolcev z ljubljanske gimnazije je študiral klasično filologijo in zgodovino, a se nazadnje odločil za pravo s podporo Knafljeve štipendije (1857–61). Študija ni končal, veliko je pisal in inštruiral, se zaljubil v mater svojih učencev in prebolel močno osebno krizo. Leta 1863 se je vrnil v Praše in se zaposlil pri notarju Jožefu Strgarju v Kranju. Leta 1866 je opravil tri rigoroze, absolviral pravo in postal pripravnik pri odvetniku Valentinu Prevcu v Kamniku in Kranju. Dva meseca in pol po vrnitvi v Kranj je zbolel za vnetjem možganov in v kratkem umrl. Njegovo neizpolnjeno življenje, za katero naj bi bilo krivo nezakonsko rojstvo in ljubezen do Mandelčeve sestre Marije, je popisal Ivan Pregelj v psihološkem biografskem romanu Šmonca.     Delo Pesniti je začel v srednji šoli, ko ga je stric Jurij Jenko (frančiškan o. Nikolaj) spodbujal k branju leposlovja in učenju jezikov. S prijatelji (Franom Erjavcem, Valentinom Zarnikom, Valentinom Mandelcem, Vaclavom Brilom, Ivanom Tuškom in Martinom Polšetom) so v ljubljanski gimnaziji ustanovili literarni krožek in pisali ilegalni rokopisni dijaški list Vaje. Poleg težnje po literarnem ustvarjanju je vajevce družilo javno manifestiranje radikalnega narodnega prepričanja. V času študija na univerzi so se ponovno združili.   Pesništvo Jenko je pisal domoljubne pesmi, refleksivno in parodično-satirično poezijo ter dosegel vrh z nežno in trpko ljubezensko ter razpoloženjsko liriko. Prepoznaven je tudi po pesmih iz narave. V dunajskih letih je napisal cikla pesmi Obujenke in Obrazi, zgledoval se je pri Heinejevi sentimentalni liriki. Edina pesniška zbirka Pesmi je s težavo izšla novembra 1864, z letnico 1865. Šele po Levstikovem posredovanju je dobil založnika Giontinija, zaradi domnevno pohujšljive vsebine je v Ljubljani niso želeli natisniti. Uglasbili so več kot 80 njegovih pesmi: Naprej, zastava Slave! je himna Slovenske vojske, v 19. stol. je bila del čitalniških prireditev na Slovenskem, pri Hrvatih in Čehih.   Pripovedništvo Pomarčno obdobje pomeni nastop zgodnjega realizma, ki je omejil vlogo poezije in izpostavil pripovedništvo. Jenkova začetniška pripovedna proza sodi v dijaška leta in je oblikovana kot godčevska pripoved, pri novelah iz zrelega obdobja pa se vidi nagel razvoj v realistični smeri. Osebe v humoreski Tilka so psihološke in verjetne, »značajevka« Jeprški učitelj pa velja za prvo slovensko umetniško prozno delo, ki je bilo zelo drugačno od predhodnih verskovzgojnih pripovedi in Levstikove proze. Vzroka za konec Jenkovega proznega ustvarjanja sta dva: neugodne kritike in leta 1859 razhod družbe nekdanjih vajevcev, v okviru katere je Jenko pisal in objavljal svoja dela.