Ostržek 56
UMETNIKI SEZONE
SLAVKO PREGL – 70. OBLETNICA ROJSTVA
slovenski mladinski pisatelj, pripovednik, basnopisec, založnik in urednik (9. september 1945, Ljubljana)
Foto: www.siol.net
Življenje
Z novinarskim in literarnim delom je začel v gimnaziji, ko je deloval kot urednik šolskega glasila Utripi. Ves čas urednikovanja se je ukvarjal s pisanjem. Pisal je humoristične črtice, basni, povesti, satire, ki so najprej izhajale v revijah in časopisih, za katere je dobil več priznanj.
Diplomiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani leta 1972. Med leti 1969 in 1991 je bil zaposlen v založbi Mladinska knjiga. Od 1991 do 2002 je bil samostojni založnik, direktor založbe EWO. Od leta 2003 je imel status samozaposlenega v kulturi.
Od leta 2004 do marca 2008 je bil predsednik Društva Bralna značka Slovenije - ZPMS. V letih od 2005 do 2007 je bil podpredsednik Društva slovenskih pisateljev, konec leta 2007 pa je postal predsednik omenjenega društva. Je soustanovitelj gibanja Forum 21 in njegov podpredsednik od ustanovitve leta 2004 dalje. Leta 2009 je postal direktor Javne agencije za knjigo, to funkcijo je opravljal do upokojitve leta 2012.
Delo
Za njegova dela je značilen realističen način pisanja. Njegova tematika vsebuje zabavne in napete pripovedi o mladih, pri čemer je njegova problematika tudi soočanje mladih s svetom odraslih. Za njegova mladinska dela so značilna vedrina, radoživost in humor. Med njegovimi številnimi deli izstopajo predvsem pripovedi o duhovitih skupnih pustolovščinah. Njegove literarne osebe pogosto temeljijo na resničnem življenju. V njegovih mladinskih delih je večkrat mogoče zaslediti temo, kako starši oziroma starejši gledajo na mlajšo generacijo in kakšen odnos imajo starši in otroci med seboj. Slavka Pregla vodi pereč motiv mladostnikov in otrok s problemi v družini in družbi.
Bibliografija
Nova zgodovina, 1972
Odprava zelenega zmaja, 1976
Priročnik za klatenje, 1977
Basni, 1978
Geniji v kratkih hlačah, 1978
Papiga v šoli, 1978
Denar, 1979
Umazana zgodba, 1981
Juha Cviluha, 1981
Strašna bratranca, 1981
Zgode na dvoru kralja Janeza, 1981
Zdravilo za poredneže, 1982
Bojni zapiski mestnega mulca, 1982
Smejalnik in cvililna zavora, 1984
Geniji v dolgih hlačah, 1985
Zgodba o knjigi, 1986
Zgodovina o knjigi za..., 1986
Smrka in njegovi, 1987
Umazana zgodba, 1988
Če bi ali če ne bi, 1993
Počesane muhe, 1993
Olimpiada v živalskem vrtu, 1990
Papiga že spet v šoli, 2001
S knjigo po svetu, 2003
Srebro iz modre špilje, 2003
Zvezda s čepico, 2003
Male oblačne zgodbe, 2004
Zadnja želja, 2004
Usodni telefon, 2004
Spričevalo, 2005
Ujeti ribič, 2005
Dva majhna velika ribiča, 2006
Med delom in denarjem, 2008
Petelin na gnoju: basni, 2008
Car brez zaklada, 2009
Geniji brez hlač, 2009
Lutke iz sedmega nadstropja, 2009
Sladke denarnice in druge basni, 2009
Čudni časi: basni, 2011
O zmaju, ki je želel biti kralj, 2012
Velika skrivnostna skrivnost, 2013
Kukavičje jajce, 2013
Basni, 2014
Zgode na dvoru kralja Janeza, 2014
FRANCE BEVK – 125. OBLETNICA ROJSTVA IN 45. OBLETNICA SMRTI
slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, prevajalec in urednik (17. september 1890, Zakojca pri Cerknem - 17. september 1970, Ljubljana)
Življenje
Rodil se je v bajtarski družini kot najstarejši od osmih otrok vaškega čevljarja Ivana in žene Katarine. Končal je ljudsko šolo v Bukovem, bil krajši čas trgovski vajenec v Kranju, nato je šolanje nadaljeval na učiteljišču v Kopru in Gorici. Po maturi leta 1913 je učil v vasi Orehek, Cerkno pri Cerknem, leta 1916 je bil zaradi pisanja črtic s protivojno tematiko kazensko premeščen v Novake. Leta 1917 so ga vpoklicali v vojsko na vzhodno fronto v Galicijo in Bukovino.
Po vojni je opustil učiteljski poklic, leta 1919 je postal urednik ljubljanskega Večernega lista, nato še kulturne rubrike časopisa Slovenec. Ob koncu leta 1920 se je iz Jugoslavije vrnil na Goriško in kljub pritiskom italijanskih oblasti sklenil ostati tam. Tudi pozneje, ko so mu na komisariatu svetovali, naj se izseli v Jugoslavijo, je ostal neomajen.
V Gorici je za prihodnji dve leti prevzel uredništvo Mladike. Hkrati se je posvetil gledališču; vodil je Ljudski oder in režiral. Urejal je tudi politični časnik Goriška straža in humoristični Čuk na pal'ci, leta 1923 je postal ravnatelj Narodne knjigarne v Gorici, urejal je knjige, zbiral slovstveno izročilo, predvsem pa veliko pisal. Zaradi ene od satiričnih pesmi, objavljene v Čuku na pal'ci, je bil štiri mesece zaprt. Po podpisu Rapalske pogodbe je bilo za primorske Slovence vedno težje, še posebej oteženo je bilo kulturno in ustvarjalno delovanje. Tudi za Bevka so sledila leta hišnih priporov, zaporov, konfinacij, ko pa je bil prost, je potoval in dejavno sodeloval na kongresih kluba PEN (tudi v Barceloni, Parizu in Pragi). Urejal je še Naš glas, Edinost in Razglede v Trstu.
Do leta 1943 je bil po italijanskih zaporih, se istega leta pridružil partizanom in postal eden izmed voditeljev narodnoosvobodilnega gibanja v Slovenskem primorju. Do konca vojne in po osvoboditvi je deloval v organih oblasti in bil član delegacij, pogosto se je srečeval z mladimi bralci. Bil je predsednik Društva slovenskih pisateljev, prvi podpredsednik Slovenske matice in član SAZU.
Po drugi svetovni vojni je sprva živel v Trstu, nato pa v Ljubljani, kjer je na svoj 80. rojstni dan umrl. Pokopan je v Solkanu.
Bil je poročen, a žena Davorina mu ni rodila potomcev, imel pa je več nezakonskih otrok. Njegova sinova sta tudi Vasja Ocvirk, ki je bil pisatelj, in Marjan Bevk, režiser ter predsednik društva TIGR.
Delo
Bevkovo literarno delo je zelo obsežno in zajema zgodovinske romane in romane iz sodobnega življenja, novele, kmečke povesti, črtice, drame, mladinske povesti, pesmi, filmske scenarije, potopise in prevode. S prevodi v albanščino, francoščino, hrvaščino, italijanščino, madžarščino, makedonščino, nemščino, ruščino, srbščino, ukrajinščino itd. je napisal več kot 150 del. Pisal je mnogo in hitro; kakšno leto je izšlo tudi po deset, s ponatisi in prevodi celo več knjig, poleg številnih člankov, spominskih in drugih priložnostnih zapisov. Med razlogi za hlastno naglico je bilo predvsem pomanjkanje izvirnih del. V času, ko je fašizem v Italiji pregnal čez mejo v Jugoslavijo precejšen del primorske inteligence, je namreč vztrajal na drugi strani meje in z zavzetim publiciranjem pod različnimi psevdonimi (Ivan Bežnik, Tone Čemažar, Jože Gorički, Jože Jeram, Jerko Jermol, Ivan Lesjak, Pavle Sedmak, Franc Seljak, Esar Vano) skrbel za duševno hrano slovenskega človeka.V poznejših objavah, zlasti v ponatisih v Izbranih spisih je dela pogosto popravljal. Kritiki so poudarjali površnost oziroma nedodelanost likov v nekaterih delih, ne da bi upoštevali posebne okoliščine, v katerih so nastajala.
Čeprav glavnina njegovega opusa pripada žanroma kmečke povesti in zgodovinskega romana, je velik uspeh dosegel z romanom Kaplan Martin Čedermac, v katerem je krepil slovensko narodno zavest, obsojal raznarodovanje, nasilje nad ljudstvom in protinarodne cerkvene ustanove v času fašistične Italije. Zaradi cenzure je v svojih delih marsikaj samo nakazal ali pa je zgodbe prenesel v preteklost, pri čemer mu je bila zgodovina za kuliso.
Mladinska dela
Pred vojno in po njej je veliko pisal za mladino. Za najmlajše je pripovedoval pravljice, starejše pa vodil po svetu, jih učil kulturnega vedenja ali pa jim pripovedoval o svojem življenju. V mladinska dela je vnesel spoznanja o naravi, družbi in življenju ter domoljubje. V povestih Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna je mlade bralce popeljal v tolminske hribe, med revne bajtarje in dninarje. Knjiga Tonček pripoveduje o dečku, ki je živel v Gorici, kjer so fašisti zaprli vse slovenske šole in se je zaradi tega moral učiti italijanski jezik. Pomembno delo je tudi zgodba Lukec in njegov škorec, v kateri opisuje, kako sta Lukec in njegova mati krenila na pot z ladjo proti Ameriki, kjer ju je čakal oče, ki je še pred njima odšel služit in poskusil »priti do kruha« v t.i. obljubljeni deželi. Zelo priljubljena je bila Knjiga o Titu, zaradi katere ga je marsikdo pozneje ožigosal celo kot režimskega pisatelja, pozabljajoč, da je Bevk velik del svojega opusa pred vojno objavil v katoliški reviji Dom in svet.
Bibliografija
Poezija
Pesmi (1921)
Zgodovinske povesti in romani
Kresna noč (1927)
Znamenja na nebu (Krvavi jezdeci, 1927; Škorpijoni zemlje, 1929; Črni bratje in sestre, 1929) – trilogija zgodovinskih romanov
Vihar (1928)
Zastava v vetru (1928)
Človek proti človeku (1930)
Umirajoči bog Triglav (1930, 1960)
Burkež gospoda Viterga (1931)
Stražni ognji (1931)
Vedomec (1931)
Huda ura (1935)
Pravica do življenja (1939)
Iskra pod pepelom (1956)
Viharnik (1959)
In sonce je obstalo (1963) – roman o prvi svetovni vojni
Kmečke povesti in romani
Smrt pred hišo (1925; leta 1934 močno predelana izide pod naslovom Ljudje pod Osojnikom)
Hiša v strugi (1927)
Jakec in njegova ljubezen (1927, pozneje Bridka ljubezen)
Krivda (1929)
Sestra in drugi spisi (1929)
Kamnarjev Jurij (1931)
Železna kača (1932)
Žerjavi (1932)
Dedič (1933)
Veliki Tomaž (1933)
Ljudje pod Osojnikom (1934)
Bridka ljubezen (1935)
Srebrniki (1936)
Ubogi zlodej (1937)
Domačija (1939, v knjigi 1960)
Obračun (1950)
Dokumentarna literatura
Brat Frančišek (1926) – povest o Frančišku Asiškem
Začudene oči (1952) – avtobiografski spis
Pot v svobodo (1953)
Mrak za rešetkami (1958) – spomini
Moja mladost (1969) – življenjepis
Bevkova knjiga (1970, 1972) – izbor Bevkovih spisov
Potopisa
Izlet na Špansko: potopisne črtice (1936)
Deset dni v Bolgariji: potopisne črtice (1938)
Druga pripovedna proza
Faraon (1922) – črtice
Rablji (1923) – črtice
Suženj demona (1925)
Muka gospe Vere (1929) – povest
Tuje dete in drugi spisi (1929) – novela
V zablodah (1929; predelan roman pod naslovom Zablode, 1963)
Gospodična Irma (1930) – povest
Julijan Sever (1930) – povest
Nagrada in drugi spisi (1930) – novela
Živi mrlič in drugi spisi (1930) – novela
Predporočna noč in drugi spisi (1931) – novela
Slepec je videl in drugi spisi (1932) – novela
Gmajna (1933) – povest in 3 črtice
Povesti o strahovih (1933)
Živa groza in drugi spisi – novela (1933)
Človek brez krinke (1934; ponatis z naslovom Brez krinke, 1960) – 2 povesti
Mrtvi se vračajo (1935) – povest
Samote (1935) – 3 povesti
V mestu gorijo luči (1936, pozneje Morje luči) – povest
Bajtar Mihale in drugi spisi (1938) – novela
Kaplan Martin Čedermac (1938) – roman
Dan se je nagibal (1939) – novele
Legende (1939) – zgodbe
Mlada njiva (1940) – novele
Med dvema vojnama (1946) – novele in črtice
Morje luči (1947) – povest
Novele (1947)
Mati (1949) – povest
Tuja kri (1954) – povest
Črna srajca (1955) – povest
Krivi računi (1956) – novele
Brez krinke (1960) – 2 povesti
Slepa ulica (1961) – povest
Mlini življenja (1967) – povest
Mati Polona (1968) – novele
Pot v neznano (1970) – povest
Drame in scenariji
V kaverni (1922) – drama
Kajn (1925) – drama
Še bo kdaj pomlad (1950) – filmski scenarij
Snemalna knjiga za film Trst (1950)
Krivda – neobjavljena družinska drama, prva uprizoritev (pod naslovom Materin greh) leta 1926 v Gorici, predelana in z naslovom Krivda uprizorjena leta 1960 v Novi Gorici
Partija šaha – neobjavljena komedija, prva uprizoritev v Mestnem gledališču v Mariboru, 1939
Pripovedna dela za mladino
Tatič (1923) – povest
Jagoda (1930) – povest
Lukec in njegov škorec (1931) – potopisno-pustolovska povest
Lukec išče očeta (1932) – potopisno-pustolovska povest
Kozorog (1933) – pripovedka
Tovariša (1934) – povest
Pastirci (1935) – pastirska povest
Čarovnica Čirimbara (1938)
Grivarjevi otroci (1939) – pastirska povest
Pestrna (Izhajala v Mladinskem listu v letih 1937 in 1938, v knjižni obliki 1939) – pastirska povest
Plešimož (1939) – zgodba
Tonček (1948) – povest
Otroška leta (1949) – avtobiografske črtice
Mali upornik (1951) – povest
Črni bratje (1952) – povest
Knjiga o Titu (1955) – črtice
Pazi na glavo – glava ni žoga! (1955) – poučna zgodba
Peter Klepec (1956) – povest
Pisani svet (1958) – potopis
Ob morju in Soči (1959) – potopis
Razbojnik Saladin (1959) – povest
Smeh skozi solze (1959) – zgodbe
Luna (1960) – poljudnoznanstvena zgodba
Mladost med gorami (1960) – izbrano mladinsko delo
Ognjeni krst Gregca Petelinčka (1960) – zgodba
Pikapolonica (1962) – zgodba
Iz iskre požar (1963) – zgodovinska povest
Janko in Metka (1963) – zgodba
Otroci samote (1963) – izbrane mladinske povesti
Učiteljica Breda (1963) – povest
Vanka partizanka (1963) – zgodba
Rož, Podjuna, Zila (1965) – potopis
Zgodba o Drejčku – Pikapolonica (1965)
Tolminski punt (1968) – zgodovinska povest
Zlata voda in druge zgodbe (1969) – izbor povestic
Begavčka (1975) – zgodba
Bosopetec (1975) – zgodba
Pomediška (1980) – zgodba
Tri povesti o tolminskih grofih (1990)
Besedila za slikanice
Pacek in packa (1957)
Naše živali (1966)
Mož v peči (1976)
Kurir Markec (1977)
Mladinske igre
Veseli god (1912) – verzna enodejanka
Pastirčki pri kresu in plesu (1920) – otroške pesmi in igre
Bedak Pavlek (1925) – 5 igric za otroke
Kmetič in volk (1952) – 3 igrice za ročne lutke
Tonček (1953) – dramatizacija proznega dela
Lenuh poležuh (1961) – lutkovna igra
CIRIL KOSMAČ – 105. OBLETNICA ROJSTVA
slovenski pisatelj (28. september 1910, Slap ob Idrijci - 28. januar 1980, Ljubljana)
Življenje
Rodil se je 28. septembra 1910 na Slapu ob Idrijci. Šolo je obiskoval v Gorici in Tolminu, kjer je leta 1928 opravil malo maturo. Ker je sodeloval v organizaciji TIGR, je bil leta 1929 kot eden prvih Slovencev aretiran. Leta 1930 so ga na tržaškem procesu oprostili zaradi mladoletnosti, tako mu je sodišče naložilo dve leti strogega policijskega nadzora. Pobegnil je v Ljubljano, kjer je sodeloval pri različnih organizacijah in časopisih. Nato je odšel v tujino, najprej v Pariz (1938), kjer se je sam učil španskega, angleškega in ruskega jezika, da je lahko bral literarna dela v izvirniku. Leta 1942 se je preselil v London, kjer je delal za radio BBC in pripravljal slovenske oddaje. Med vojno se je pridružil partizanom in se potem leta 1944 vrnil v domovino. Po vojni je bil urednik partizanskega glasila Slovenski poročevalec, ilustriranega tednika Tovariš ter dramaturg pri Triglav film. Potem se je iz Ljubljane preselil v Portorož in se kot svobodni književnik posvetil literarnemu ustvarjanju in prevajanju. Leta 1946 je bil zaradi obtožbe, da je angleški vohun, odstavljen z mesta urednika Slovenskega poročevalca. Bil je zelo dober pisec tekstov, tako je dobil leta 1949 Prešernovo nagrado za scenarij Na svoji zemlji. Po letu 1960 je nehal objavljati nova dela, a je še vedno ostal aktiven na drugih področjih. Leta 1961 je postal redni član SAZU, leta 1965 je dobil Župančičevo nagrado, v letih 1968-1972 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, 1972. leta je bil izvoljen za predsednika Zveze književnikov Jugoslavije in še vedno veliko tudi prevajal. Tudi ko je prenehal z objavljanjem novih del, je dobil še kar nekaj nagrad. Leta 1974 je dobil nagrado AVNOJ za pisateljsko delo, leta 1979 so mu prisodili Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ki pa je naslednjega leta ni mogel prevzeti, saj je prej umrl. Na njegovo umetniško ustvarjanje so vplivali Ivan Cankar, pri katerem si je ostril čut za umetniški jezik, Ivan Pregelj, Bogomir Magajna. Umrl je 28. januarja 1980 v Ljubljani. Pokopan je na pokopališču v Ročah nad Slapom ob Idrijci.
Delo
Kosmača uvrščajo v socialni realizem. Pisal je predvsem kratko prozo. Pripoveduje o rojstnem kraju, o stiskah in upanju, o sebi in ljudeh okoli sebe, o ljubezni do domačega kraja, o dobrih, malih čudakih z velikimi srci, o majhnih srečah in velikih nesrečah. Začetno prozo je zasnoval na narodnoosvobodilni misli. Večinoma so njegove pripovedi postavljene v tolminski kmečki svet. Predvsem opisuje tolminskega človeka v nacionalni in z njo povezani socialni stiski. Za Kosmača je značilno tudi to, da v njegovih delih srečamo veliko čudakov ali drugih posebnežev ali ljudi s posebnimi razvadami v govoru in vedenju (Tantadruj, Smrt nedolžnega velikana, Življenje in delo Venca Poviškaja).
Kosmač je znal kar nekaj jezikov, ki se jih je sam naučil v Parizu. Prevajal je prozna in dramska dela iz angleškega in italijanskega jezika. Največ je prevajal za gledališče in radio. Njegovi najbolj znani knjižni prevodi so Polentarska polica Johana Steinbecka, Pravljice in Hiša granatnih jabolk Oscarja Wilda.Dela Cirila Kosmača so prevedena v več kot 20 jezikov (kitajski, ruski, gruzijski, albanski, arabski, malteški…). V največ jezikov je bila prevedena novela Balada o trobenti in oblaku. Nekaj prevodov: Gusjenica (Zagreb), Očka Orel (Zagreb), Sreča i hleb (Beograd), Sreća i kruh (Zagreb), Proleten den (Skopje), A Day in Spring (London), Sčast`e i hleb (Moskva), Tantatin (Varšava), Balada pro surmu ta hmarynku (Kijev), Ballade von der Trompete und der Wolke (Berlin), Odbrani raskazi (Skopje).
Bibliografija
Pripovedna dela
Medvejke (1981)
Kamen in njiva, Pravljica o maku (1984)
Pomladni dan (izdaja za mlade, 1996)
V gaju življenja (izbor za mlade, 1972)
Kratka proza
Sreča in kruh (1946)
Smrt nedolžnega velikana (1952)
Balada o trobenti in oblaku (1956-1957)
Iz moje doline (1958)
Tantadruj (1959)
Sreča in lepota (izbor, 1973)
Prazna ptičnica (1988)
Tantadruj in druge novele (1995)
Kratek roman
Pomladni dan (1953)
Vir: Wikipedija