Ostržek 56

UMETNIKI SEZONE   SLAVKO PREGL – 70. OBLETNICA ROJSTVA slovenski mladinski pisatelj, pripovednik, basnopisec, založnik in urednik (9. september 1945, Ljubljana)   Foto: www.siol.net Življenje Z novinarskim in literarnim delom je začel v gimnaziji, ko je deloval kot urednik šolskega glasila Utripi. Ves čas urednikovanja se je ukvarjal s pisanjem. Pisal je humoristične črtice, basni, povesti, satire, ki so najprej izhajale v revijah in časopisih, za katere je dobil več priznanj. Diplomiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani leta 1972. Med leti 1969 in 1991 je bil zaposlen v založbi Mladinska knjiga. Od 1991 do 2002 je bil samostojni založnik, direktor založbe EWO. Od leta 2003 je imel status samozaposlenega v kulturi. Od leta 2004 do marca 2008 je bil predsednik Društva Bralna značka Slovenije - ZPMS. V letih od 2005 do 2007 je bil podpredsednik Društva slovenskih pisateljev, konec leta 2007 pa je postal predsednik omenjenega društva. Je soustanovitelj gibanja Forum 21 in njegov podpredsednik od ustanovitve leta 2004 dalje. Leta 2009 je postal direktor Javne agencije za knjigo, to funkcijo je opravljal do upokojitve leta 2012.               Delo Za njegova dela je značilen realističen način pisanja. Njegova tematika vsebuje zabavne in napete pripovedi o mladih, pri čemer je njegova problematika tudi soočanje mladih s svetom odraslih. Za njegova mladinska dela so značilna vedrina, radoživost in humor. Med njegovimi številnimi deli izstopajo predvsem pripovedi o duhovitih skupnih pustolovščinah. Njegove literarne osebe pogosto temeljijo na resničnem življenju. V njegovih mladinskih delih je večkrat mogoče zaslediti temo, kako starši oziroma starejši gledajo na mlajšo generacijo in kakšen odnos imajo starši in otroci med seboj. Slavka Pregla vodi pereč motiv mladostnikov in otrok s problemi v družini in družbi.               Bibliografija Nova zgodovina, 1972 Odprava zelenega zmaja, 1976 Priročnik za klatenje, 1977 Basni, 1978 Geniji v kratkih hlačah, 1978 Papiga v šoli, 1978 Denar, 1979 Umazana zgodba, 1981 Juha Cviluha, 1981 Strašna bratranca, 1981 Zgode na dvoru kralja Janeza, 1981 Zdravilo za poredneže, 1982 Bojni zapiski mestnega mulca, 1982 Smejalnik in cvililna zavora, 1984 Geniji v dolgih hlačah, 1985 Zgodba o knjigi, 1986 Zgodovina o knjigi za..., 1986 Smrka in njegovi, 1987 Umazana zgodba, 1988 Če bi ali če ne bi, 1993 Počesane muhe, 1993 Olimpiada v živalskem vrtu, 1990 Papiga že spet v šoli, 2001 S knjigo po svetu, 2003 Srebro iz modre špilje, 2003 Zvezda s čepico, 2003 Male oblačne zgodbe, 2004 Zadnja želja, 2004 Usodni telefon, 2004 Spričevalo, 2005 Ujeti ribič, 2005 Dva majhna velika ribiča, 2006 Med delom in denarjem, 2008 Petelin na gnoju: basni, 2008 Car brez zaklada, 2009 Geniji brez hlač, 2009 Lutke iz sedmega nadstropja, 2009 Sladke denarnice in druge basni, 2009 Čudni časi: basni, 2011 O zmaju, ki je želel biti kralj, 2012 Velika skrivnostna skrivnost, 2013 Kukavičje jajce, 2013 Basni, 2014 Zgode na dvoru kralja Janeza, 2014               FRANCE BEVK – 125. OBLETNICA ROJSTVA IN 45. OBLETNICA SMRTI slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, prevajalec in urednik (17. september 1890, Zakojca pri Cerknem - 17. september 1970, Ljubljana)       Življenje Rodil se je v bajtarski družini kot najstarejši od osmih otrok vaškega čevljarja Ivana in žene Katarine. Končal je ljudsko šolo v Bukovem, bil krajši čas trgovski vajenec v Kranju, nato je šolanje nadaljeval na učiteljišču v Kopru in Gorici. Po maturi leta 1913 je učil v vasi Orehek, Cerkno pri Cerknem, leta 1916 je bil zaradi pisanja črtic s protivojno tematiko kazensko premeščen v Novake. Leta 1917 so ga vpoklicali v vojsko na vzhodno fronto v Galicijo in Bukovino. Po vojni je opustil učiteljski poklic, leta 1919 je postal urednik ljubljanskega Večernega lista, nato še kulturne rubrike časopisa Slovenec. Ob koncu leta 1920 se je iz Jugoslavije vrnil na Goriško in kljub pritiskom italijanskih oblasti sklenil ostati tam. Tudi pozneje, ko so mu na komisariatu svetovali, naj se izseli v Jugoslavijo, je ostal neomajen. V Gorici je za prihodnji dve leti prevzel uredništvo Mladike. Hkrati se je posvetil gledališču; vodil je Ljudski oder in režiral. Urejal je tudi politični časnik Goriška straža in humoristični Čuk na pal'ci, leta 1923 je postal ravnatelj Narodne knjigarne v Gorici, urejal je knjige, zbiral slovstveno izročilo, predvsem pa veliko pisal. Zaradi ene od satiričnih pesmi, objavljene v Čuku na pal'ci, je bil štiri mesece zaprt. Po podpisu Rapalske pogodbe je bilo za primorske Slovence vedno težje, še posebej oteženo je bilo kulturno in ustvarjalno delovanje. Tudi za Bevka so sledila leta hišnih priporov, zaporov, konfinacij, ko pa je bil prost, je potoval in dejavno sodeloval na kongresih kluba PEN (tudi v Barceloni, Parizu in Pragi). Urejal je še Naš glas, Edinost in Razglede v Trstu. Do leta 1943 je bil po italijanskih zaporih, se istega leta pridružil partizanom in postal eden izmed voditeljev narodnoosvobodilnega gibanja v Slovenskem primorju. Do konca vojne in po osvoboditvi je deloval v organih oblasti in bil član delegacij, pogosto se je srečeval z mladimi bralci. Bil je predsednik Društva slovenskih pisateljev, prvi podpredsednik Slovenske matice in član SAZU. Po drugi svetovni vojni je sprva živel v Trstu, nato pa v Ljubljani, kjer je na svoj 80. rojstni dan umrl. Pokopan je v Solkanu. Bil je poročen, a žena Davorina mu ni rodila potomcev, imel pa je več nezakonskih otrok. Njegova sinova sta tudi Vasja Ocvirk, ki je bil pisatelj, in Marjan Bevk, režiser ter predsednik društva TIGR.     Delo Bevkovo literarno delo je zelo obsežno in zajema zgodovinske romane in romane iz sodobnega življenja, novele, kmečke povesti, črtice, drame, mladinske povesti, pesmi, filmske scenarije, potopise in prevode. S prevodi v albanščino, francoščino, hrvaščino, italijanščino, madžarščino, makedonščino, nemščino, ruščino, srbščino, ukrajinščino itd. je napisal več kot 150 del. Pisal je mnogo in hitro; kakšno leto je izšlo tudi po deset, s ponatisi in prevodi celo več knjig, poleg številnih člankov, spominskih in drugih priložnostnih zapisov. Med razlogi za hlastno naglico je bilo predvsem pomanjkanje izvirnih del. V času, ko je fašizem v Italiji pregnal čez mejo v Jugoslavijo precejšen del primorske inteligence, je namreč vztrajal na drugi strani meje in z zavzetim publiciranjem pod različnimi psevdonimi (Ivan Bežnik, Tone Čemažar, Jože Gorički, Jože Jeram, Jerko Jermol, Ivan Lesjak, Pavle Sedmak, Franc Seljak, Esar Vano) skrbel za duševno hrano slovenskega človeka.V poznejših objavah, zlasti v ponatisih v Izbranih spisih je dela pogosto popravljal. Kritiki so poudarjali površnost oziroma nedodelanost likov v nekaterih delih, ne da bi upoštevali posebne okoliščine, v katerih so nastajala. Čeprav glavnina njegovega opusa pripada žanroma kmečke povesti in zgodovinskega romana, je velik uspeh dosegel z romanom Kaplan Martin Čedermac, v katerem je krepil slovensko narodno zavest, obsojal raznarodovanje, nasilje nad ljudstvom in protinarodne cerkvene ustanove v času fašistične Italije. Zaradi cenzure je v svojih delih marsikaj samo nakazal ali pa je zgodbe prenesel v preteklost, pri čemer mu je bila zgodovina za kuliso.     Mladinska dela Pred vojno in po njej je veliko pisal za mladino. Za najmlajše je pripovedoval pravljice, starejše pa vodil po svetu, jih učil kulturnega vedenja ali pa jim pripovedoval o svojem življenju. V mladinska dela je vnesel spoznanja o naravi, družbi in življenju ter domoljubje. V povestih Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna je mlade bralce popeljal v tolminske hribe, med revne bajtarje in dninarje. Knjiga Tonček pripoveduje o dečku, ki je živel v Gorici, kjer so fašisti zaprli vse slovenske šole in se je zaradi tega moral učiti italijanski jezik. Pomembno delo je tudi zgodba Lukec in njegov škorec, v kateri opisuje, kako sta Lukec in njegova mati krenila na pot z ladjo proti Ameriki, kjer ju je čakal oče, ki je še pred njima odšel služit in poskusil »priti do kruha« v t.i. obljubljeni deželi. Zelo priljubljena je bila Knjiga o Titu, zaradi katere ga je marsikdo pozneje ožigosal celo kot režimskega pisatelja, pozabljajoč, da je Bevk velik del svojega opusa pred vojno objavil v katoliški reviji Dom in svet.   Bibliografija   Poezija Pesmi (1921)   Zgodovinske povesti in romani Kresna noč (1927) Znamenja na nebu (Krvavi jezdeci, 1927; Škorpijoni zemlje, 1929; Črni bratje in sestre, 1929) – trilogija zgodovinskih romanov Vihar (1928) Zastava v vetru (1928) Človek proti človeku (1930) Umirajoči bog Triglav (1930, 1960) Burkež gospoda Viterga (1931) Stražni ognji (1931) Vedomec (1931) Huda ura (1935) Pravica do življenja (1939) Iskra pod pepelom (1956) Viharnik (1959) In sonce je obstalo (1963) – roman o prvi svetovni vojni   Kmečke povesti in romani Smrt pred hišo (1925; leta 1934 močno predelana izide pod naslovom Ljudje pod Osojnikom) Hiša v strugi (1927) Jakec in njegova ljubezen (1927, pozneje Bridka ljubezen) Krivda (1929) Sestra in drugi spisi (1929) Kamnarjev Jurij (1931) Železna kača (1932) Žerjavi (1932) Dedič (1933) Veliki Tomaž (1933) Ljudje pod Osojnikom (1934) Bridka ljubezen (1935) Srebrniki (1936) Ubogi zlodej (1937) Domačija (1939, v knjigi 1960) Obračun (1950)   Dokumentarna literatura Brat Frančišek (1926) – povest o Frančišku Asiškem Začudene oči (1952) – avtobiografski spis Pot v svobodo (1953) Mrak za rešetkami (1958) – spomini Moja mladost (1969) – življenjepis Bevkova knjiga (1970, 1972) – izbor Bevkovih spisov   Potopisa Izlet na Špansko: potopisne črtice (1936) Deset dni v Bolgariji: potopisne črtice (1938)   Druga pripovedna proza Faraon (1922) – črtice Rablji (1923) – črtice Suženj demona (1925) Muka gospe Vere (1929) – povest Tuje dete in drugi spisi (1929) – novela V zablodah (1929; predelan roman pod naslovom Zablode, 1963) Gospodična Irma (1930) – povest Julijan Sever (1930) – povest Nagrada in drugi spisi (1930) – novela Živi mrlič in drugi spisi (1930) – novela Predporočna noč in drugi spisi (1931) – novela Slepec je videl in drugi spisi (1932) – novela Gmajna (1933) – povest in 3 črtice Povesti o strahovih (1933) Živa groza in drugi spisi – novela (1933) Človek brez krinke (1934; ponatis z naslovom Brez krinke, 1960) – 2 povesti Mrtvi se vračajo (1935) – povest Samote (1935) – 3 povesti V mestu gorijo luči (1936, pozneje Morje luči) – povest Bajtar Mihale in drugi spisi (1938) – novela Kaplan Martin Čedermac (1938) – roman Dan se je nagibal (1939) – novele Legende (1939) – zgodbe Mlada njiva (1940) – novele Med dvema vojnama (1946) – novele in črtice Morje luči (1947) – povest Novele (1947) Mati (1949) – povest Tuja kri (1954) – povest Črna srajca (1955) – povest Krivi računi (1956) – novele Brez krinke (1960) – 2 povesti Slepa ulica (1961) – povest Mlini življenja (1967) – povest Mati Polona (1968) – novele Pot v neznano (1970) – povest   Drame in scenariji V kaverni (1922) – drama Kajn (1925) – drama Še bo kdaj pomlad (1950) – filmski scenarij Snemalna knjiga za film Trst (1950) Krivda – neobjavljena družinska drama, prva uprizoritev (pod naslovom Materin greh) leta 1926 v Gorici, predelana in z naslovom Krivda uprizorjena leta 1960 v Novi Gorici Partija šaha – neobjavljena komedija, prva uprizoritev v Mestnem gledališču v Mariboru, 1939   Pripovedna dela za mladino Tatič (1923) – povest Jagoda (1930) – povest Lukec in njegov škorec (1931) – potopisno-pustolovska povest Lukec išče očeta (1932) – potopisno-pustolovska povest Kozorog (1933) – pripovedka Tovariša (1934) – povest Pastirci (1935) – pastirska povest Čarovnica Čirimbara (1938) Grivarjevi otroci (1939) – pastirska povest Pestrna (Izhajala v Mladinskem listu v letih 1937 in 1938, v knjižni obliki 1939) – pastirska povest Plešimož (1939) – zgodba Tonček (1948) – povest Otroška leta (1949) – avtobiografske črtice Mali upornik (1951) – povest Črni bratje (1952) – povest Knjiga o Titu (1955) – črtice Pazi na glavo – glava ni žoga! (1955) – poučna zgodba Peter Klepec (1956) – povest Pisani svet (1958) – potopis Ob morju in Soči (1959) – potopis Razbojnik Saladin (1959) – povest Smeh skozi solze (1959) – zgodbe Luna (1960) – poljudnoznanstvena zgodba Mladost med gorami (1960) – izbrano mladinsko delo Ognjeni krst Gregca Petelinčka (1960) – zgodba Pikapolonica (1962) – zgodba Iz iskre požar (1963) – zgodovinska povest Janko in Metka (1963) – zgodba Otroci samote (1963) – izbrane mladinske povesti Učiteljica Breda (1963) – povest Vanka partizanka (1963) – zgodba Rož, Podjuna, Zila (1965) – potopis Zgodba o Drejčku – Pikapolonica (1965) Tolminski punt (1968) – zgodovinska povest Zlata voda in druge zgodbe (1969) – izbor povestic Begavčka (1975) – zgodba Bosopetec (1975) – zgodba Pomediška (1980) – zgodba Tri povesti o tolminskih grofih (1990)   Besedila za slikanice Pacek in packa (1957) Naše živali (1966) Mož v peči (1976) Kurir Markec (1977)   Mladinske igre Veseli god (1912) – verzna enodejanka Pastirčki pri kresu in plesu (1920) – otroške pesmi in igre Bedak Pavlek (1925) – 5 igric za otroke Kmetič in volk (1952) – 3 igrice za ročne lutke Tonček (1953) – dramatizacija proznega dela Lenuh poležuh (1961) – lutkovna igra               CIRIL KOSMAČ – 105. OBLETNICA ROJSTVA slovenski pisatelj (28. september 1910, Slap ob Idrijci - 28. januar 1980, Ljubljana)     Življenje Rodil se je 28. septembra 1910 na Slapu ob Idrijci. Šolo je obiskoval v Gorici in Tolminu, kjer je leta 1928 opravil malo maturo. Ker je sodeloval v organizaciji TIGR, je bil leta 1929 kot eden prvih Slovencev aretiran. Leta 1930 so ga na tržaškem procesu oprostili zaradi mladoletnosti, tako mu je sodišče naložilo dve leti strogega policijskega nadzora. Pobegnil je v Ljubljano, kjer je sodeloval pri različnih organizacijah in časopisih. Nato je odšel v tujino, najprej v Pariz (1938), kjer se je sam učil španskega, angleškega in ruskega jezika, da je lahko bral literarna dela v izvirniku. Leta 1942 se je preselil v London, kjer je delal za radio BBC in pripravljal slovenske oddaje. Med vojno se je pridružil partizanom in se potem leta 1944 vrnil v domovino. Po vojni je bil urednik partizanskega glasila Slovenski poročevalec, ilustriranega tednika Tovariš ter dramaturg pri Triglav film. Potem se je iz Ljubljane preselil v Portorož in se kot svobodni književnik posvetil literarnemu ustvarjanju in prevajanju. Leta 1946 je bil zaradi obtožbe, da je angleški vohun, odstavljen z mesta urednika Slovenskega poročevalca. Bil je zelo dober pisec tekstov, tako je dobil leta 1949 Prešernovo nagrado za scenarij Na svoji zemlji. Po letu 1960 je nehal objavljati nova dela, a je še vedno ostal aktiven na drugih področjih. Leta 1961 je postal redni član SAZU, leta 1965 je dobil Župančičevo nagrado, v letih 1968-1972 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, 1972. leta je bil izvoljen za predsednika Zveze književnikov Jugoslavije in še vedno veliko tudi prevajal. Tudi ko je prenehal z objavljanjem novih del, je dobil še kar nekaj nagrad. Leta 1974 je dobil nagrado AVNOJ za pisateljsko delo, leta 1979 so mu prisodili Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ki pa je naslednjega leta ni mogel prevzeti, saj je prej umrl. Na njegovo umetniško ustvarjanje so vplivali Ivan Cankar, pri katerem si je ostril čut za umetniški jezik, Ivan Pregelj, Bogomir Magajna. Umrl je 28. januarja 1980 v Ljubljani. Pokopan je na pokopališču v Ročah nad Slapom ob Idrijci.   Delo Kosmača uvrščajo v socialni realizem. Pisal je predvsem kratko prozo. Pripoveduje o rojstnem kraju, o stiskah in upanju, o sebi in ljudeh okoli sebe, o ljubezni do domačega kraja, o dobrih, malih čudakih z velikimi srci, o majhnih srečah in velikih nesrečah. Začetno prozo je zasnoval na narodnoosvobodilni misli. Večinoma so njegove pripovedi postavljene v tolminski kmečki svet. Predvsem opisuje tolminskega človeka v nacionalni in z njo povezani socialni stiski. Za Kosmača je značilno tudi to, da v njegovih delih srečamo veliko čudakov ali drugih posebnežev ali ljudi s posebnimi razvadami v govoru in vedenju (Tantadruj, Smrt nedolžnega velikana, Življenje in delo Venca Poviškaja). Kosmač je znal kar nekaj jezikov, ki se jih je sam naučil v Parizu. Prevajal je prozna in dramska dela iz angleškega in italijanskega jezika. Največ je prevajal za gledališče in radio. Njegovi najbolj znani knjižni prevodi so Polentarska polica Johana Steinbecka, Pravljice in Hiša granatnih jabolk Oscarja Wilda.Dela Cirila Kosmača so prevedena v več kot 20 jezikov (kitajski, ruski, gruzijski, albanski, arabski, malteški…). V največ jezikov je bila prevedena novela Balada o trobenti in oblaku. Nekaj prevodov: Gusjenica (Zagreb), Očka Orel (Zagreb), Sreča i hleb (Beograd), Sreća i kruh (Zagreb), Proleten den (Skopje), A Day in Spring (London), Sčast`e i hleb (Moskva), Tantatin (Varšava), Balada pro surmu ta hmarynku (Kijev), Ballade von der Trompete und der Wolke (Berlin), Odbrani raskazi (Skopje).   Bibliografija   Pripovedna dela Medvejke (1981) Kamen in njiva, Pravljica o maku (1984) Pomladni dan (izdaja za mlade, 1996) V gaju življenja (izbor za mlade, 1972)   Kratka proza Sreča in kruh (1946) Smrt nedolžnega velikana (1952) Balada o trobenti in oblaku (1956-1957) Iz moje doline (1958) Tantadruj (1959) Sreča in lepota (izbor, 1973) Prazna ptičnica (1988) Tantadruj in druge novele (1995)   Kratek roman Pomladni dan (1953)               Vir: Wikipedija