Slovenske slikanice za otroke sveta

ŽIVLJENJE PIŠE ZGODBE; ena izmed takšnih zgodb je tudi stalna razstava SLOVENSKE SLIKANICE ZA OTROKE SVETA. Pobudnica zamisli je bila urednica Mladinske knjige dr. Kristina Brenkova, ki je nekega decembrskega dne 1993. leta glasno razmišljala, kako bi bila srečna, če bi se nekje našlo gnezdece za slovenske slikanice, ki so jih nekoč s tako ljubeznijo izdajali v različnih jezikih; takoj sem privolil, čeprav je bilo malo časa, saj smo želeli, da bi se zamisel uresničila že ob kulturnem prazniku – kot uvod v počastitev 375-letnice šolstva v Šentrupertu.

5. februarja pred 24 leti je bila razstava odprta …

Tedaj je pisateljica in urednica dr. Kristina Brenkova v Kroniko zapisala: »Tako mi je, kot da sem pol svojega življenja čakala na današnjo soboto.

Ko me je ravnatelj šentruperške šole, prežarjen notranjega ustvarjalnega ognja, povabil k vam na začetek stalne razstave slovenskih slikanic, prevedenih v tuje jezike za otroke sveta, sem vedela, kako pomembno je to dejanje. Vedela sem, da bo taka stalna razstava dragocen kamen v mozaiku kulturnega prizadevanja mojega rodu, vašega rodu. Šentruperška šola je tej nenavadni knjižnici zgradila gnezdo. Jože Zupan je vsadil zrno, ki bo zraslo v drevesce, v drevo, v žlahtno pričo slovenske biti. Vaša Kristina Brenkova.«

Ugledni profesor Ivan Gregorčič pa je tedaj zapisal: »Zamisel in začetek izvedbe kažeta, da je lahko tudi majhen kraj svetovljanski.«

Če razmišljam o minulih letih, res lahko rečem, da smo ponosni, ker je to edina razstava takšne vrste. A v bistvu je šlo vseskozi za veselje, ker se zgodbe malega naroda skozi materinščino širijo v svet.

Vendar pa ni bilo tako enostavno, kot se marsikomu na prvi pogled zdi. Vedeti je treba, da dvojezičnih slikanic tudi v največji knjigarni Mladinske knjige, imenovane Konzorcij, ni bilo. Tako se je zbirka lahko širila samo z darili – v prvem obdobju so največ prispevale pisateljice Kristina Brenkova, Branka Jurca in  Ela Peroci  ter žena Leopolda Suhodolčana Marija Suhodolčan. Kot glavni dobitek je bilo srečanje s pisateljem Slavkom Preglom, ki je namignil, da bi se utegnilo dobiti še kaj slikanic v skladišču založbe Co libri; bera je bila obilna – a čeprav so bile broširane slikanice, so verjetno med njimi tudi takšne, kakršnih verjetno tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) nimajo. Med darovalce sta se vpisala pesnika Kajetan Kovič in Niko Grafenauer. Lep dogodek je bil, ko je ilustratorka Mojca Cerjak opozorila, da so v Trstu izšle Kosovelove pesmi v štirih različnih jezikih – ali tedaj, ko je urednik Ivan Bizjak izdal svojo slikanico Nori bik v sedmih različnih jezikih … Kasneje sta na rast razstave veliko pripomogla legendarna spodbujevalka v Konzorciju Bedita Mlinar in zvesti urednik Andrej Ilc.

Res je, brez dobrih ljudi razstava Slovenske slikanice za otroke sveta ne bi mogla nastati. V srcu je hvaležnost vsem, ki so začutili, da je vključitev slikanice v razstavo tudi spomenik vsem slikanicam; ob današnji zadnji množični širitvi  - 31 slikanic -  pa je precej slikanic za razstavo podarila tudi šola; k temu dodajam darežljivost urednika Andreja Ilca, ne smem pozabiti na Majo Kastelic, Primoža Suhodolčana, Davida Tasiča; zbirka pa je vseskozi rasla tudi z darili avtorja razstave – kjer koli sem odkril kakšno slikanico (največkrat v Konzorciju), sem jo z veseljem vključil v razstavo.

Pepelka Alenke Sottler je 500. slikanica, ki se je znašla na stalni razstavi; še več pa je vredno, da z naklonjenostjo avtorice, iznajdljivostjo župana Ruperta Goleta in darežljivostjo sponzorjev lahko občudujemo tudi izvirnike ilustracij te slikanice: kljub sedanji odlični tehniki je namreč izvirnik neprekosljiv …

Ko skušam narediti povzetek zbirke – zdaj je 537 slikanic – naj rečem, da je to najprej poklon nesmrtni urednici Mladinske knjige dr. Kristini Brenkovi, ki je živela za spoznanje, da je za otroke dobro le najboljše, hkrati pa znala poskrbeti, da so imenitni ilustratorji dali knjigi dodatno nesmrtno življenje.

Podobno je tudi Rastoča knjiga svetovne mladinske književnosti spomenik in hvaležnost vsem pisateljem, pesnikom in ilustratorjem (pa tudi urednikom in založnikom), ki so jezik in umetnost malega naroda postavili na zemljevid sveta in tako uresničili videnje urednice Kristine Brenkove, da morajo biti zgodbe posameznega naroda last vseh otrok sveta.

Šentrupert pa ima to prednost, da je spletel takšno gnezdo, ki ga vsaj na zunaj lahko občudujejo vedno novi rodovi. Po pravilih se slikanice z razstave ne sposojajo. Ker so mnoge slikanice danes že zelo redke, je toliko več vredno, da so vsaj tako lahko še vedno prisotne med nami. Tudi vseh jezikov, v katere so prevedene naše slikanice z izvirnimi ilustracijami, ne moremo spoznati, a mnoge evropske jezike vsaj slutimo, hkrati pa smo ponosni, ker dela naših avtorjev ne poznajo meja!

Hvala vsem, ki ste bili prisotni ob sklepnem širjenju stalne razstave SLOVENSKE SLIKANICE ZA OTROKE SVETA – IZ ŠENTRUPERTA!

In za konec spet besede pobudnice: »Galerija pa živi – kot drobcen biser v zakladnici našega kulturnega snovanja; vemo pa, da bo še dolgo živela. Saj biseri ne umirajo.«

Jože Zupan, avtor stalne razstave

Foto gradivo:

https://www.os-sentrupert.si/slovenske-slikanice-za-otroke-sveta/

http://www.sentrupert.si/objava/92278